uživajte:)

Aleks je hodil proti hiši, z ključi v rokah in zdolgočasenim pogledom na njegovem obrazu.

Ulica je bila tiha, razen avtov, ki so včasih šli mimo - a te niso npomagali njegovi samoti in zdolgočasenju.

Tišje kot je bilo, bolj glasne so bile njegove misli - in tako je vstopil v njegovo samotno, tiho hišo.


Naredil je svojo pot dp so svoje sobe z njegovo jakno v roki, ko je odložil svoje ključe na pisalno mizo in se vrgel na posteljo.

Nekaj časa je čakal, razmišlal samo o tem, koliko bolj zabavno bi bilo, če bi imel nekoga, s katerim se bi lahko pogovarjal. Vse kar je lahko delal, je bilo obžalovanje njegovih odločitev v preteklosti.

In tako je ležal več minut, dokler ni zaslišal brnjenja telefona - a ne njegovega mobilnega telefona, tega, ki ga je trenutno uporabljal, ampak tistega starega telefona, ki ga je imel v kuhinji. Ni vedel komu je pripadal, saj ga je dobi zraven hiše, ki pa naj bi pripadala nekomu, ki je umrl leta nazaj. Seveda ni vedel, da bi na ta telefon kdo sploh še kdo kdaj poklical.

Stekel je do starega, vintage telefona in dvignil slušalko. "Zdravo?"

"Hej, John, a si slišal, da je imel Guverner Jacobs danes srčni napad in umrl? Ali ni to noro?" je slišal prihajati iz slušalke. Ta moški s katerim je govoril ni zvenel starejši od 20 let, imel je malo nižji glas, ampak je zvenel sproščeno.

"Oprosti, ampak mislim, da imaš napačno štev-Čakaj, danes?" je začudeno vprašal Aleks.

"Oprosti potem, ampak ja, danes. Povsod v časopisu je!" je odgovoril, vrjetno ni niti pomislil, da bi končal klic, tudi če je poklical napačno številko.

Aleks je namrščil obrvi. "Ali govorimo o Guvernerju Petru Jacobsu?"

"Aha, kdo pa drug?"

"Ampak umrl je pred 51 leti?" zdaj je bil prepričan, da je govoril z nekom, ki je bil vrjetno nor, ali pa samo zelo neizobražen.

Zasmejal se je. "Nimam pojma o čem govoriš, sem pa prepričan da ni umrl v letu 1920."

Zdaj je vedel tudi, da mu matematika ne gre. Leto 1920 ni 51 let nazaj.

"Usi vemo, da e je godilo v letu 1971. In dan za tem je umrl tudi njegov pomočnik, Jaka." mu je povedal Aleks.

"Usi imajo radi Jako, in vredu je! Poslušaj, ravno zdaj ima govor!" zvenelo je, kot da se je telefon premikal, nato pa je končno slišal zvok radija.

Komaj je lahko kaj slišal, ampak dalo se je slišati besede kot so bile 'Kar se je zgodilo je grozno' in tako naprej.

Ugotovil je, da se pogovarja z malo noro osebo in prekinil. Stekel je do svoje postelje, razmišljal o klicu za okoli 3 minute, in nato zaspal.