*b*Hazel*b*

Kaj bi dala, da bi bila lahko vsaj en dan svobodna. Brez te neumne države, polne pravil in ukazov in kralja, ki ga prav malo briga za nas. Brez Madoca in Upornikov ter njihovih pričakovanj in nalog. Brez družine, kateri mama sem postala pravzaprav jaz.
Vsaj za en sam dan…
“Natan, pojdi jo zmočit,” rečem in mlajšemu bratu v roke že vsaj desetič porinem krpo. Ta steče do vrat, jih narahlo pripre, nato pa roko s krpo porine na hladen dež. Opazujem ga kako bos, ves raztrgan in umazan, potrpežljivo čaka, da kaplje prepojijo vsak delček blaga in pri tem pazi, da v hišo ne pride preveč prepiha.
Res je, lahko bi pobegnila. Ne bom lagala - že večkrat sem pomislila na to. V vseh teh letih sem podrobno preiskala vsak košček Severnega dela Eldorie in dobro vem kako deluje straža. Celo načrt imam že pripravljen, če bo zares treba. Prepričana sem, da me ne bi ujeli, kajti dovolj spretnosti in izkušenj imam. Toda… ne morem kar zapustiti Natana in Ave v naši razpadajoči baraki, z mamo, ki so ji lastni otroci zadnja briga. Ne morem zapustiti Upornikov, katerim sem obljubila zvestobo. Če sem se odločila pomagati, bom to izpeljala do konca. Za dobro ljudi Eldorie gre in konec koncev to počnem tudi za njiju - Natana in Avo.
“Hvala,” zašepetam, ko se Natan vrne s hladno krpo. Vzamem mu jo iz rok ter jo nežno položim na Avino čelo. Ta se nekoliko premakne na mestu in nekaj zamrmra, nato pa zaspi nazaj. Lasje se ji lepijo na prepoteni obraz, pod očmi pa ima velike podočnjake.
Natan in jaz sediva na postelji ob njej in jo nemo opazujeva.
“Vse bo v redu z njo, kajne?” vpraša Natan. Obrnem se k njemu, medtem ko božam Avo po licu.
Neumno bi bilo, če bi ovinkarila in mu situacijo predstavljala lepšo, kakršna je. Življenje ni rožnato in če se kdo tega najbolje zaveda, so to otroci ceste. “Ne vem,” zašepetam. “Samo upava lahko.”
Gledam ga kako povesi pogled, v pa očeh se mu začnejo nabirati solze. Stisnem ga za dlan, nato pa z roko zatavam proti njegovi bradi. Popravim pramen vranje črnih las, ki so mu padli na obraz, on pa me pogleda izza svojih temnih oči in zdaj mu solze že tečejo po licih.
Zmrazi me, kako je v tem trenutku še bolj podoben Ianu kot sicer. Kljub temu, da joče je vseeno tako lep.
“Ne joči,” zašepetam in ga s prosto roko potegnem k sebi. Glavo mi položi v naročje in se oklene moje roke, z drugo pa drži Avino. S palcem božam njegovo dlan in mu po tiho prigovarjam. “Jutri bom poskusila poiskati zdravnika,” rečem. “Morda pa bo ugotovil, da vse to ni nič drugega kot le navaden prehlad.”
Natan se obrne k meni in me pogleda globoko v oči. “Hazel… Saj veš, da nimamo denarja za zdravnika.”
“Ššš,” šepnem in mu položim kazalec na usta. “Vse bom uredila. Si kdaj že videl, da tvoja starejša sestra ne bi našla poti iz še tako nemogoče situacije?” Nasmehne se in ob pogledu na njegova polna usta in oči, ki so zopet zažarele, se nasmehnem še jaz. Obriše si solze iz lic in se mi izmakne iz naročja. “Pomagal ti bom,” odločno reče.
“Oh, vem da boš. Saj si mi že. Veliko…”
Pokima, nato pa sam od sebe vstane, vzame krpo iz Avinega čela in jo zopet nese na dež.
Tako se večer prevesi v noč in kmalu začne ura biti polnoč. Čas je da grem. Natanu sem pustila zaspati, zdaj pa ga začnem počasi buditi.
“Hej, srček, zbudi se,” šepnem in ga nežno dregnem. Zmedeno odpre oči in se ozire okrog sebe. Ko vidi, da sem samo jaz, se nasmehne in počasi sede.
“Oprosti,” rečem. “Veš… Iti moram in…”
Pokima. “Pazil bom na Avo,” reče in se nasmehne. Ni sumničav. Nič ne sprašuje, še začuden ni videti. Takih stvari je od mene že vajen. Ne ve točno v kaj sem vpletena, toda zaveda se, da je to kar počnem pomembno.
Vstane iz postelje, jaz pa odidem proti oknu. Super, vsaj deževati je nehalo. “Mislim, da ni več tako vroča kot prej,” mu povem. “Vsakih dvajset minut pojdi sprat krpo v vedro z deževnico in je ne nehaj hladiti. Če se zbudi ji daj piti,” pomignem proti kozarcu ob postelji, “Zaklenila bom za sabo in nikomur ne odpiraj…,” za trenutek utihnem, “ Niti mami ne… če se po čudežu vrne…”
“Besna bo, še posebej, če bo ugotovila, da smo se prestavili v njeno posteljo,” reče Adam prepričano.
“Ja,” pritrdim počasi. “Ravno zato, ji ne odpiraj. Naj te ne skrbi zanjo, tako ali tako bo do jutra vse pozabila. Samo pazi na Avo, prosim…”
Pokima. “Prav.”
Nasmehnem se. “Ponosna sem nate,” rečem in mu razmršim lase. Nato oba poljubim na čelo in odhitim v noč.

Pot do gradu me vodi prek majhne vasice na obrobju mesta, ki pa ne daje nobenih znakov življenja. Vseeno stopam počasi in tiho, kajti nikol ne veš kaj te čaka za naslednjim ovinkom. Ko prispem do konca, tiho preplezam ograjo tujega dvorišča in stopim na gozdno jaso.
Za trenutek se ustavim in počasi vdihnem. Zrak je hladen, svež, rahlo sladek, diši po dežju. Luna je počasi pokukala izza nevihtnih oblakov in osvetlila pot pred mano, tako da sedaj čisto vsaka kapljica na listkih in travnih bilkah odseva njeno svetlobo. Popolno.
Še enkrat globoko vdihnem, nato pa se zaženem in stečem. Prek gozdne jase v gozd, po uhojeni poti, ki sem jo ustvarila z lastnimi nogami. Zaradi mokrega listja mi tu in tam spodrsne, in včasih z glavo zadanem ob upognjeno vejo, tako da mi kaplje, ki so na njej stečejo za majico in mi ohladijo potno čelo. Vendar se ne ustavim. Tečem in tečem in ne odneham niti, ko je gozd že daleč za mano. Se pa zato pred mano razprostre grad. Njegove bele stene se počasi dvigajo med drevesi in ponoči deluje mogočno, vendar ne sovražno. Tiho kraljuje na strmi vzpetini in v sebi hrani vse skrivnosti in spletke.
Čez dobre pol ure sem že tam - na grajskem obzidju. Sedim na njem, tako da mi noge bingljajo z njega in čakam. Pozna je, kot vedno…
______
Jah, kj nj recm.
Se sm ziva. in tale zgodba tudi... zacuda. sj mogoce me pa gimnazija ubije enkrt
upam da ste vi uredi drgac pa da ste in se boste lepo preziveli tele praznike/pocitnice. also sori ceje kj ful napak tle, mal semi ze mede od usga (da o vejcah sploh ne govorimo khm)
lovjuu pa veseu bozic (jaja sj vem je ze mem ampak useen) pa srecno novo leto, ce se slucajn ne prkazm do takrt. :') <333