*b*Ester*b*
https://www.youtube.com/watch?v=jLslDMW_2nE

Opazujem se v ogledalu. Vame zre skrivnostno dekle in se mi nemo smehlja. Dolga obleka ji nežno prekriva telo, poudarja njene obline in ozek pas, nato pa se kakor morje razlije po tleh.
Modra na vrhu se prav prikupno poda njenim očem, nato pa se preliva v belo. Sprva plaho in previdno, kakor peneča se morska pena na obali. Nato vedno močneje. In na koncu je obleka bolj bela kakor najčistejši sneg. Za piko na i so na njej izvezeni temno modri lističi, vendar se tudi ti skupaj z modro počasi zlijejo z belo.
Oči dekleta se počasi dvignejo proti njenemu obrazu. Bled je. Toda ne mrtvo bled, iz njega kar kipi mladost. In usta nežno rdeča so kakor vrtnica, ki je vzcvetela v snegu - živa in polna.
Zdi se, da ji v očeh valovil ocean. Dekle se je za trenutek utopilo v njem…
Ob podobi v ogledalu se nenadoma pojavi še ena. Obstane ob njej in ji položi roko na ramo…
“Sem to res jaz?” zašepetam in ne vem zakaj, a oči imam vlažne.
Margot pokima in me prestrašeno pogleda. “Ti ni všeč?” vpraša.
Hitro odkimam. “Nasprotno, čudovito je. Le za to gre… Sploh se ne prepoznam več. Zdi se, kakor da je moj pravi jaz nekam izginil…”
Margot se nasmehne in odkima. Z prstom zdrsne do mojega srca in pokaže na mesto, pod katerim bije. “Še vedno je tu,” reče in nasmehnem se še sama. “Pazi samo, da ga ne izgubiš…” doda čez trenutek in me pogleda.
“Nikoli” zašepetam. “Obljubim.”
Tako še nekaj časa stojiva druga ob drugi in zreva v zrcalo pred sabo. Toda čeprav se mi podoba v ogledalu zdi čudovita, si ne morem pomagati, da ne bi zopet vsaj malo zapaničarila.
“Vem, da sem to že večkrat vprašala, ampak se ti ne zdi, da je dekolte vseeno preveč odprt?” že vsaj desetič živčno vprašam. “In ta obleka je čudovita - se ti ne zdi, da morda celo nekoliko preveč za nocoj?”
Margot odkima jaz pa se nestrpno prestopim na nogah. Zelo me je strah današnjega plesa in res si ne želim izstopati. Toda zdi se mi, da bom s to obleko dosegla ravno to - nezaželjene poglede dvora, ki pa jih resnično ne potrebujem. Samo še več priložnosti bom dobila, da se javno osramotim.
“Pripravljena?,” vpraša Margot.
Obotavljam se, toda slednjič vseeno prikimam.
“Potem pa pojdiva,” reče, me stisne za dlan, nato pa nežno porine proti vratom.


Nobenega, “kako si lepa,” “kako ti obleka pristaja,” ali pa vsaj “verjameva vate,” nisem bila deležna. Še pogledala me skoraj nista.
“Končno” je rekel oče, se obrnil na petah in odvihral skozi vrata.
“Kje si se tako obirala?,” je vprašala mama, pogladila gubo na moji obleki in odšla za njim.
Sama stojim v hladnem preddverju in sončna svetloba počasi pronica proti meni skozi odprte duri.
Negotovo se obrnem proti Margot, ki me zaskrbljeno opazuje iz stopnic. Nasmehne se in mi pokima. Lepa si oblikuje z ustnicami in mi vlije nekaj poguma ter pogreje moje srce.
Hvala, zašepetam, nato pa dvignem konca svoje obleke, ji pomaham in stečem skozi vrata.
Ko stopim ven, me objame nežna svetloba zahajajočega sonca. Zrak je topel in diši po jasminu ter sveže pokošeni travi. Pred mano stoji kočija, bela in lesketajoča se kot biser. Njene zlate obrobe se bleščijo v soncu, vsa pa je umetelno okrašena z rezbarijami v obliki vrtnic. Vanjo so vpreženi štirje snežno beli konji, okrašeni z modrimi trakovi, ki se ujemajo z barvo moje obleke. Stopim proti vratom in sama splezam v kočijo. Sedem na mehko, kraljevsko rdečo blazino poleg mame, nasproti očeta.
Tudi onadva sta oblečena v enak odtenek modre kot jaz - modra namreč predstavlja Eldorio in s tem tudi nas.
Vrata za mano se zaprejo in kočija nežno zaniha ter se počasi začne premikati.
S prsti živčno udarjam po tkanini svoje obleke in gledam skozi okno. Pokrajina se počasi odvija pred menoj – sprva dvorišče in vrtovi palače, nato urejene poti in drevoredi, ki vodijo iz posestva, iz katerega nisem stopila še nikoli. Vse je obdano s čarobnim zlatim sijem. Drevesa ob cesti stojijo pokončno in še bolj mogočno kot navadno, listi na njih pa mirujejo, kakor da bi zadrževali sapo z mano.
Približamo se ogromnim vratom. Še zadnjič se ozrem nazaj. Nato konji poženejo naprej in kot bi mignil sem zunaj, grad pa se počasi oddaljuje od mene
Zdi se mi, da je zrak zunaj drugačen - bolj svež in lahkoten diši po svobodi. Ko zapuščamo ozemlje posestva, se pokrajina počasi spreminja. Drevesa postajajo redkejša, tlakovana pot pa se spremeni v makadam, ki vijuga med griči. Sivi prah se dviguje izpod kopit konjev, ki se v enakomernem galopu premikajo naprej. Ob vsakem ovinku se sonce vse bolj spušča in nebo se počasi barva. Sprva v oranžno, nato rožnato in potem globoko modro. Vse to sem že videla prej, pa vendar… Vse je tako drugače…
Čez čas zagledam silhueto mesta in premožnih dvorcev, ki stojijo na poljih pred njim. Sprva je le obris, ki se meša z večerno svetlobo zahajajočega sonca, toda počasi začne dobivati obliko. Dvorci postanejo dvori, polja začnejo dobivati barve in mesto postane še bolj ostro in resnično.
Margot mi je že večkrat pripovedovala o svetu zunaj gradu. Pripovedovala je o Eldorii, ki je še nisem poznala. Slišala sem že mnogo zgodb kako lepa je, posebno ob jutrih ali večerih. Takrat se zdi, kakor da se je samo Sonce nagnilo k zemlji in jo poljubilo s svojimi žarki. In res je tako.
Kar odprla bi vrata kočije in zbežala. Najraje bi stekla po travnikih, po čudovitih gričih pod seboj, se zapodila v zlato rumena pšenična polja in poslušala sladko tišino večera. Če ne bi bila princesa, bi to lahko počela vsak dan in stavim, da se ne bi nikoli naveličala.
Nato kočija nenadoma sunkovito zavije v desno. Nagnem se na stran in se z roko pravočasno oprimem okenske police, da z glavo ne priletim ob steno. Mama iz sebe zvok, podoben stokanju, in se krčevito oprime moje roke, da bi ujela ravnotežje.
“Nesposobnež, si pozabil, da voziš svojega kralja?” Oče besno nahruli kočijaža. Ta ne odgovori ničesar, toda očitno je, da smo se začeli voziti počasneje. Tako se vozimo le nekaj sekund, ko oče zopet potrka po pregradi kočije in zakriči.
“Pa kaj je s tabo? Zamudili bomo pohiti!,”
Zasliši se zvok biča in konji zopet tečejo v galopu. Pot, po kateri se vozimo, teče vzporedno z mestom, toda višje od njega.Gledam stavbe pod sabo. Veliko jih je. V njih mora živeti ogromno ljudi. Mož, žena, otrok...
Zavzdihnem. In tem ljudem vlada moj oče?
Nikoli nisem zares razmišljala o tem. Do zdaj je bil zame le kralj prostorov, kjer sem se gibala, ljudi, ki so mu služili na dvoru.
Nikoli nisem pomislila na množico ljudi zunaj. So srečni?
*i*Gotovo.*i*
Saj so vendar svobodni…
____
jahh vem ze dolg ni blo novga dela... sorcii. pa se opravicujm ce bo tle ful napak, mal sm iskreno ze utrujena po usm pisanju in cist mozn da sm kksno (ali vec) spregledala. (lol ucasih berm svoje stare objave in dobesedno jokam zravn, notr je tok ocitnih napak, k mors bit slep d jih ne opazs. sploh ce si prj usaj 3x 'pregledu' use za sabo). da o vejcah sploh ne govorimo. also ugotovila sm d mi je ful lazi pisat pov od Hazel. idk zakj, ampk pr njj kr stece in hitrej napism use, pr Estr pa... ah ne vem sj jo mam rada hahah ampk je dvor tezi opisvt se mi zdi. tko da sori ce se ta deu ful prehitr odvija, ce je premal opisvanja al pa cesarkol... ov in se odlocla sm se da glede na to da pism dva pova in dve cist razlicni osebi bom za usako uporabla drugo vzdusje :)
kko kj drgac? <3