1. poglavje: Šum morskih valov
Naredila sem velik korak iz studia iz katerega sem prihajala. V trenutku sem slišala, kako moji feni kričijo in si želijo dotakniti moje roke, vendar sem jaz videla pred očmi le en cilj. Čimprej se pobrati od tukaj. Hitro stopiti v limuzino in oditi domov. Še preden sem rekla keks, sem sedela v avtu in slišala voznikov glas, ki je rekel: »Gospodična Carolina Beth Johnson, vas odpeljem kar domov?«
»Kam pa drugam no!« sem zavpila na voznika in zavila z očmi. Voznik, ki je vozil tisti dan mi je šel še posebej na živce. Popravila sem si svojo črno-belo obleko in se udobno namestila. Zastrmela sem se skozi okno. Čakala sem, da vidim svoj prelep blok v New Yorku.
Ko sem ga le zagledala, sem brez slovesa stopila iz limuzine ter urno stekla proti bloku. Takoj v pritličju sem opazila, da je ura že dve zjutraj, zato sem postala samo še bolj zaspana. Po dolgem dviganju z bleščečim dvigalom sem končno prišla do svojega nadstropja. Spomnila sem se, da imam varnostnike za petami. »Za danes ste končali z delom,« sem jih ogovorila, »lahko bi naslednjič preprečili tistim divjim oboževalcem, da stegujejo roke čez ograjo.« Drzno sem švignila proti svojemu stanovanju. Nekaj časa sem še premišljevala kako težko je biti pevka, glasbenica in igralka hkrati, a še preden sem se zavedala sem spala.
Neka ženska me je zbudila že ob osmih zjutraj in začela vpiti: »GOSPODIČNA JOHNSON, POVABLJENI STE NA SNEMANJE FILMA IN TO ŽE DANES, BOSTE ŠLI?«
»A NE VIDITE, DA SPIM?!« sem jo nazaj nadrla, »DOMOV SEM PRIŠLA OB DVEH ZJUTRAJ!« Ženska me je z odprtimi očmi gledala in se v trenutku začela opravičevati. V očeh je imela ogromne solze, njen obraz se je pa iz navdušene in razburjene spremenil v razočarano in žalostno. Njeni kodrasti rjavi lasje so bili nepočesani, na sebi pa je nosila umazana oblačila. Končno je le odprla usta in rekla: »Se opravičujem gospodična Johnson, ampak odgovor moram resnično vedeti v tem trenutku.« Zavzdihnila sem in sedla na posteljo. Skoraj bi že bleknila »ne«, ko sem pomislila, da bo film morda zelo dober in dobičkonosen.
Glasno sem vprašala: »Koliko bi stalo snemanje filma?«
»Ooo, nekaj milijonov zagotovo!« je ženska odvrnila, »Naslov filma je: Šum morskih valov!« Nekaj časa sem še premišljevala, nato pa tiho in neodločno izgovorila: »Prav.« Ženska se je že zapodila skozi vrata. Najbrž je odšla odgovoriti režiserjem filma, da bom sodelovala. Kmalu je že celoten blok vedel, da bom igrala v filmu. Veliko žensk me je prišlo urediti, seveda saj bom odšla v mesto.
Ko sem se pogledala v ogledalo, sem bila kar zadovoljna s sama sabo. Imela sem nežno rdečo šminko, lepe svetlo rjave kodre, moje modre oči so bile dobro poudarjene, oblačila pa so bila tudi dovolj moderna. Vendar sem vseeno želela biti stroga, da nebi ženske, ki me urejajo naslednjič popustile. Rekla sem: »V redu bo, ampak je še zmeraj kar površno.« Bila sem navdušena nad tem koliko denarja bom zaslužila ob snemanju tega filma. Ko sem se usedla v limuzino je bil voznik zelo mlad, nekje mojih let. Njegov odločn glas je rekel: »O, Carolina Beth Johnson!«
»Ena in edina,« sem samovšečno odvrnila, »ampak za vas sem gospodična Johnson mladenič! Koliko jih sploh imaš, si še v vrtcu?«
»Haha! Zelo dober smisel za humor imate gospodična,« je rekel in začel voziti, »imam jih 26, pa vi?« Njegovi svetli lasje so bili nepočesani, kot lasje tiste ženske zjutraj, na sebi pa je imel suknjič.
»Jaz imam 24 let,« sem samozavestno rekla, »zdajle pa odhajam na snemanje nove uspešnice.« Iz njegovih ust sem slišala zelo glasen krohot. Smejal se je nekaj minut, nato pa sem le vprašala: »Kaj bi pa naj bilo tako smešno?«
»Haha!« se je še naprej smejal, »Nič, samo to, da bi VI morali biti v vrtcu in ne jaz, haha!« Jezno sem pihnila, vendar nisem morala biti dobesedno jezna. Njegov smeh je bil kar prijeten, poleg tega pa je tudi pogumen. A sem ga kljub temu hotela prisiliti, da bi se mi opravičil, zato sem zavpila: »A ME VI PRAV PROSITE, DA VAS ODPUSTIM, HA?«
»Mogoče,« je še naprej pogumno ugovarjal, »haha!«
Pot je bila dolga. Nisem se želela več pogovarjati s tem čudnim voznikom, zato sem poklicala svojo najboljšo prijateljico in se do konca poti pogovarjala z njo.
»Potem pa sem prišla v limuzino in zdaj je tukaj nek čuden voznik, ki pravi, da bi morala v vrtec, samo zato, ker imam dve leti manj od njega!« sem ji potožila, »Če ni to čuden dan!«
»Zelo čuden,« je odvrnila Gabriela, moja najboljša prijateljica, »res škoda, da se ne moreva bolj pogosto videti! Res se želim spet družiti s tabo!« Vedela sem, da bi se z njo lahko dobila, kadarkoli si želim, ampak si nisem želela, da bi me ljudje videli z njo in pisali bog ve kaj vse! »Tudi jaz,« sem lažnivo odgovorila, »zdaj pa moram iti, končno smo prispeli. Adijo!«
In res smo prispeli, po šestih urah vožnje. Ampak nismo prispeli sredi ničesar. Prispeli smo na plažo Malibuja.
------------------------

Heyyyy!
Hvala, ker si prebral/a mojo zgodbo! Za to zgodbo sem dobila OGROMNO navdiha in upam, da je pritegnila tudi vas! :blush: Prosimmmm, da lajkate, komentirate in morda date še kakšen nasvet <3. Jaz sem osebno z zgodbo zelo zadovoljna, veliko bi mi pomenilo, če ste tudi vi! Prihaja še veliko napetosti, preobratov in zapletov :stuck_out_tongue_winking_eye:
HVALA ZA VSE!
Lp, Blank