Ni omahovala. Z vso silo ga je treščila po sencih. Spustil se je ravno dovolj, da je z levico poiskala srp in ga z njim z vso silo treščila v betico; podatki gor ali dol.


Pred očmi je mogel videti meglo, saj je počasi zdrsel k njenim stopalom. Ni želela tvegati, zato je še s spretnejšo roko parkrat udrihala po njegovih najmehkejših delih. Ni se zganil. Celo dihanje se mu je upočasnilo. V ušesih ji je še vedno zvonilo, ko je pobrala nož, ki ji je zletel pod posteljo, in naslonila usnjene škornje na nasprotno steno vrat. Igral je, kar naprej je samo igral in dvakrat je nasedla. Dvomila je, da je dal vse od sebe, sploh je ne bi presenetilo, če bi se naenkrat vstal in ji poskušal prerezati vrat. Spomnila se je še njegovega bodala ter se okarala, da ga je pozabila pobrati. Če ne bi bila tako globoko v godlji, bi si še upala staviti, da je odličen metalec nožev.
Kot že neskončnokrat je prisluhnila zunanjim zvokom, čeprav je po tem spopadu precej dvomila, da bi jih sploh zaznala. Ni bila prepričana, če je zaradi vsesplošne zmede in adrenalina preslišala morebitne korake. Previdno se je prehodila po sobi pri čemer je ohranjala primerno varnostno razdaljo od nezavestnega. Nekaj ploščic je želelo glasno zaškripati, vendar je prej prenesla težo na druge. Namrščila se je in ramena so se ji malo povesila. Stražarji in mojster so si zapomnili, katera plošča škripa in katera ne, da so se lahko neslišno pomikali po hodnikih, medtem ko so upognjeni deli izdali sovražnikovo skrivališče. Pametno. Sproti je preverila možne izhode: vrata, zraven katerih je zdaj ležal njen vir informacij in ozko, a še vedno ravno prav veliko okno, da se bo lahko stlačila skozi. Ogrinjalo jo bo nekoliko oviralo in tako bo izgubila dragocen trenutek ali dva.
Ni imela veliko časa, že zdaj se je zadrževala predolgo. Sekunde je pozabila šteti, ko jo je mojster prvič presenetil. Ocenila je, da je mladega stražarja pri vhodu napadla pred dobrimi osmimi, morda devetimi minutami. Čas je bil navadno na njeni strani – vtihotapila se je v neko hišo ali tempelj, ukradla kar je želela in jo popihala preden bi jo kdo opazil. Če se je kaj zalomilo, je nastopila kot mastno plačan ubijalec in že srhljiva žalna maska je učinkovala. Ponavadi je učinkovalo. Ko ni, je nastopilo gromko sikanje in bahavko razkazovanje opreme. Morda je tokrat imela smolo, da je na mestu bogov in ji slednji lahko še lažje zagodejo.
Preučila je mehanizem. Zapletena ključavnica ji je povedala svoje. S tal je že prej pobrala ključ, ki je odprl krili omare in ga potisnila v prašno notranjost. Misli so ji napolnile kletvice. Prevelik je in njegovi tanki zobci se niso skladali s profilom v notranjosti. Preizkusila je z mojstrovim bodalom, ki se zagotovo ne bo zlomilo, vendar se ni želel zasukati. Za vsak primer je poskusila še na slepo odpreti predal, šele nato je pregledala mojstra. Bredla je med debelo haljo in gubastih plasteh belega blaga. Večkrat se je skoraj napičila na skrita krempljasta rezila, ki so bila zapičena in ovita z močno vrvjo okoli obdelanega ročaja. Morala bi predvideti. Ni imela časa, da bi jih odstranjevala, v vsakem primeru bi v manj kot treh sekundah obtičala v njenem srcu. Olajšano je zavzdihnila, ko je odkrila ključ na debeli prepleteni vrvici, ki mu je visel okoli vratu. Privzdignila mi je glavo in peljala konec zanke, nakar se je še nekoliko namučila, da je odmaknila težko kito. Slednjo je spet previdno položila na njegov trebuh, da ne bi povzročila zvoka ter znova preverila njegovo dihanje.
Zadržala je dih, ko je potisnila ključ v ujemajočo se luknjo. Počasi in previdno ga je obrnila, ampak se je zatikalo. Prsti so ji navkljub bfajskim trakovom drseli po bakrenem ročaju in bicepsi so ji začeli goreti. V nasprotju ključavnico je ključ že začela razžirati rja, zato je morala paziti, da se ji kakšen špičasti delček ne bi zapičil v meso. Končno je dokončala obrat, v režo med tem in drugim predalom je ustavila rezilo bodala ter tako leseni zaboj lažje potegnila k sebi. Odleglo ji je, ko je razprla porumeneli pergamentni zvitek in zagledala pravilno ilustracijo.


Zavedala se je, da bi se lahko navkljub njenim veščinam eden od stražarjev ali celo njihov mojster osvestil in napadel. Pobrati se bo morala v noč, preden jo še kdo opazi. Zaprla je predal in ublažila pok ob zapiranju omare same. Nato se je lotila kraja zločina. Mojstru je vrnila ključ in bodalo, nakar je v njegova usta ulila za dober kelih močnega ruma. Povonjala je njegov zadah in se hitro odmaknila, tako močno je zaudarjal. Praktično vrgla ga je na njegovo posteljo ter mu je malo razmršila sivkaste pramene las, ki ji jih je v skladu z brado spletel v močno kito. Pohitela je v sosednjo sobo ter podobno storila z njegovima najbližjima stražarjema. Mladega stražarja je doletela podobna usoda, le da mu je še hitro očistila rane in mu potisnila s smaragdno krvjo prepojen moški robček. Če bodo želeli prijaviti zamaskiranega roparja, bo uradni mestni poveljnik straže sklepal, da so se le nedostojanstveno napili in pretepli kot svinje. Če pa bi se nekdo vseeno odločil poglobiti in raziskati dogodke te noči, ga bo kos blaga vodil do ugledne bančne družine. Z njenim gospodom ima še neporavnane račune, a lažniva sled bo zadostovala.
Kayla se ni dvakrat ozrla, ko je z zvitkom za pasom izginila v labirintu senc.


*****


Hojla ;)
Po celi večnosti sem nazaj z novim delom Kraljestva svilnatih okov. Zadnji mesec žal res nisem imela časa, saj po šoli razsajajo bolezni, učitelji pa tudi vedno bolj pritiskajo z ocenami … Ko sem pa imela čas, sem brala (ravno sem našla lep kupček takih, ki so mi všeč).
No, upam, da vam je bil ta del zanimiv, kljub temu da se ni preveč dogajalo. Vesela bi bila vsake povratne informacije <3
Vesel božič vsem skupaj,
Clara