Hej!

To je moja nova zgodba. Upam, da vam bo všeč.

-
Huh, danes je 1. dan počitnic. Torej je 25. junij. To je ena izmed najboljših novic v mojem življenju. Mogoče pretiravam, ampak res. Veste kaj pomenijo počitnice? Poležavanje v postelji brez slabega občutka, da boš danes dobil slabo oceno v šoli ter s tem nase priklical razrarjene starše. Plavanje v vodi. Najboljše pa je dejansko iti na počitnice!

Poležavala sem v postelji ter takole razmišljala. Sem mogoče kaj pozabila? Oh, seveda, danes grem k mami! Sicer je to malce slabša novica ravno zaradi mame, s katero nisva v dobrih odnosih, ampak tam živi na otoku skupaj s celo družino. Bila sem vesela, ker bom končno spet videla svojo sestro ter Lincolna. Z preostalimi člani se ne razumem kaj dosti.

"Claire, pridi na zajtrk že enkrat!" je zavpil moj oče, ki je naredil svoje okusne palačinke. To sem vedela zato, ker je prečudovito dišalo iz kuhinje. Oče je zelo dober kuhar. Na žalost zadnje leto nimam velikokrat priložnosti okusiti njegovo super hrano, saj med šolskim letom prebivam v internatu. Včeraj sem končala 1. letnik in no, moje ocene niso ravno nekaj. Uspeh sem imela prav dober, kar mi je čisto v redu.

Končno sem se skobacala iz postelje ter se uredila. Nato sem se odpravila v kuhinjo.
"Dobro jutro, dober dan!" je začel peti oče, ki je mazal palačinke. Z Nutelo, jasno. Prikradla sem se k pultu ter izmaknila dve palačinki.
V miru sem pojedla ter ga vprašala: "Kaj ni to super za začetek dneva?"
Nasmehnil se je ter dejal: "Saj veš, da danes odhajaš k mami? To je super, ampak te bom pogrešal. Namreč, zadnje čase prav nič nisi doma."

"Seveda, da vem," sem začela. Nikakor ne bi priznala, da sem se šele pred pol ure spomnila na to. "Oh, oči, jaz bom tudi tebe pogrešala, " sem še dodala ter ga objela.
Močno me je stisnil k sebi. Nekaj časa sva tako stala, nato pa sem se spomnila: "Moram še spakirati." Prikimal je, jaz pa sem se odpravila nazaj v svojo sobo.

Malo po tem sem že sedela v avtu. Med vožnjo, mi je, kljub temu, da je odzvanjala glasba, bilo zelo neprijetno. Želela sem čim prej priti na letališče.
Kmalu sva prispela.
Oče je začel: "Imej se lepo! Pozdravi Annie ter povej, da jo pogrešam. Piši mi."
Pomahala sem mu ter stekla stran. Namreč, nisem hotela da vidi, da sem bila cela v solzah.

Po približno 2 urah, ki so se mi zdele kot cela večnost, sem sedela na letalu. Gledala sem skozi okno kako se oddaljujem od svojega rojstnega kraja. Pariza. S tem sem prihajala novim težavam naproti.

-----

Bila bi vesela, če bi kdo komentiral. Hvala! : )