Snežinke so v velikih kosmih naletavale na tla ter jih prekrivale s snežno odejo. Vsepovsod je bilo videti le zasnežene livade, gozdove in travnike, ki so se svetlikali kakor v pravljici. Nikjer ni bilo žive duše. Povsod je vladala tišina. Slišati je bilo le glasove vetra, ki se je zaletaval v krošnje dreves, ter prepeval svojo žalostno in otožno pesem.

»Jess?« Privzdignila je glavo in se zazrla proti prišleku. Ta je bil prekrit od glave do peta. Videti je bilo mogoče le njegove oči, ki so prestrašeno zrle iz pod kape. »Ja?« je zdolgočaseno odgovorila ter se zopet zatopila med goro papirja. »Vse je dogovorjeno, jutri zarana prispeta,« je dejal neznanec in si začel s toplo sapo greti premražene roke. »V redu, lahko greš,« je dejala Jess in z roko zamahnila proti prišleku. Ta jo je nekaj časa zmedeno opazoval, kakor, da bi pričakoval še kaj več, toda ko mu je namenila enega od svojih zlobnih pogledov se je nemudoma zasukal na petah in odšel nazaj v temno noč. Vrata za njim so se zaprla in v sobi je zopet zavladala tišina.
Jess je zavzdihnila in vstala, da bi pretegnila svoje ude. Stopila je k oknu ter se zazrla v zasneženo pokrajino. Vse kar je bilo videti sta bila belina snega in črnina noči. Sneg je še kar naletaval ter prekrival drevesa in tla, na nebu pa so se svetlikale drobne zvezdice. »Jutri bom maščevala tvojo smrt, Max. Obljubim,« je zašepetala.



»Kako dolgo se bova še vozila?« je zdolgočaseno vprašal Carl in pomignil proti Harperju. »Še malo, vaše veličanstvo. Še malo pa bomo prispeli,« je prestrašeno odgovoril debelušen gospod, ki je sedel nasproti njega in v rokah živčno stiskal svoj klobuk. »Dobro,« je odvrnil princ ter se naslonil na oblazinjeno steno kočije. Zazrl se je skozi okno, v pokrajino ki je drvela mimo njiju. Jutranji žarki so božali zasneženo pokrajino, da se je ta bleščala kakor, da bi bila posuta z drobnimi biseri in kristali. Bolj, ko so se oddaljevali od mesta, manj hiš je bilo na spregled in počasi je kočija začela zavijati v gozd. »Kaj je sploh tako zelo pomembno, da sem moral vstati tako zgodaj? In zakaj mi ne moreš preprosto povedati kam greva?« je vprašal princ in zazehal. »Oh, vaše veličanstvo,« je obotavljajoče začel minister, »verjemite mi, zelo rad bi vam povedal, kam sva namenjena, a… Saj boste sami videli.« Carl je dvomeče dvignil obrv. »Pa moj oče ve za to?« »Seveda. Ne skrbite, o vsem sem ga obvestil.« »Dobro,« je zopet, bolj samemu sebi kakor Harperju rekel princ. Nato je še enkrat sumničavo pogledal služabnika. Ta se mu je nekoliko narodno nasmehnil, Carl pa je le zavil z očmi in odmaknil svoj pogled nazaj skozi okno.


Ko se je prebudil, v kočiji – ki je sedaj stala na mestu- ni bilo nikogar. Ozrl se je okrog sebe. »Harper?« Zmedeno je pogledal čez okno in ga zagledal malo dlje od kočije. Toda ni bil sam. Pomenkoval se je z dvema moškima, ki sta bila kakšne tri glave večja od njega. Iz pod kratkih rokavov je bilo mogoče videti njune močne in žilave roke, ki bi kamen lahko spremenile v prah. Za pasom sta imela bodalo ter pištolo in ko ju je Carl opazoval ga je spreletel srh.

Počasi je odprl vrata kočije in stopil na blatna gozdna tla. »Harper? Kaj se dogaja?« je oblastno vprašal. Služabnik ga je le ošvrknil s pogledom, nato pa se zopet posvetil moškima. »Izvoli, v zameno zanj ti gospa podarja tole,« je dejal eden od moških in Harperju vrgel drobno mošnjo. Ta jo je brž spravil v žep in se, s kar se da hitrimi koraki, odpravil do kočije. Kočijažu je zaklical naj odpelje, sam pa je pred prinčevim nosom zaloputnil z vrati. »Nasvidenje!« je še zaklical in kočija je odpeljala.
»Harper! Takoj prenehaj s to igro in ustavi!« je zakričal princ. »Me slišiš? To je kraljevi ukaz! Ustavi kočijo drugače….« Ni mogel dokončati stavka. Močna dlan od zadaj ga je sunila tako močno, da je pristal na tleh. »Drugače bo kaj?« je zaslišal izzivalni glas od zadaj. Hotel se je obrniti, toda nekdo mu je stopil na hrbet, ter ga potisnil še tesneje k zemlji. Čez trenutek ali dva je že imel zvezane roke.
»Kaj se greste?« je obupano zakričal. »Sploh veste kdo sem?« Ker na sebi ni več čutil prijema je sedel in se zazrl v napadalca. Pred njim sta stala moška – tista, s katerima se je pogovarjal Harper- in ga posmehljivo gledala iz pod čela. »Seveda veva,« je dejal eden in se zasmejal, »drugače te ne bi ugrabila.« Princ je priprl oči, srce pa mu je začelo hitreje biti.
»Ugrabila?«
»Da, ugrabila,« je mirno ponovil starejši moški ter se zarežal, da je pri tem pokazal svoje črne zobe.
Carl je za nekaj trenutkov ostal brez besed. »Izdajalec! Vedel sem, da ima nekaj za bregom,« je siknil skozi zobe. »In kaj bosta naredila z mano?« je nato previdno vprašal.
»O tem kar se bo zgodilo s tabo odloča Črna vrana,« mu je odgovoril starejši moški pri tem pa v rokah, kakor igračo, vrtel svoje bodalo. »Črna vrana?«
Zdaj se je mož ujezil. »Dovolj je bilo vprašanj! Vstani in pojdi za nama!«
Princ je prhnil. »Princ sem, ne pozabita tega. Zdaj pa me takoj izpustita, ali pa bo moj oče poslal svoje vojake za vama!«
»Tvoj oče? Tisti kreten, ki cele dneve popiva v svojih sobanah in se zabava z damami? Tisti, ki mu ni niti malo mar za svoje ljudi?« Pljunil je na tla. »Preklet naj bo on in vsa njegova družina!«


Zdaj je bilo Carlu dovolj. Naslonil se je na komolce in z nogami, z vsemi močmi, ki jih je premogel, brcnil moškega v mednožje. Ta je zatulil od bolečine in spustil bodalo na tla. Princ se je zasmejal in že hotel vstati, ko je na vratu začutil hlad rezila. »Če se samo za centimeter premakneš,« mu je mlajši mož zašepetal na uho, »bo po tebi.« Carl je počasi sedel nazaj na tla in si niti dihati ni upal. Vedel je, da bi mu rezilo noža že ob najmanjšem sunku lahko prerezalo sapnik. Samo sedel je tam in zgroženo opazoval moškega, ki ga je malo prej napadel. Ta si je počasi opomogel od udarca in se s srepečim pogledom približal princu. Segel je po pištoli, ki jo je imel v toku in nameril vanj. »Veš kaj?« je zlovešče dejal in užival v grozi, ki se je skrivala v Carlovih očeh, »Dovolj te imam. Na tem mestu te bom…«
»John!« Še preden je lahko dokončal stavek ga je prekinil ženski glas. Vsi trije so se obrnili v smer iz katere je prihajal. Nekaj metrov stran od njih je stalo dekle, kakšnih dvajsetih let. Oblečeno je bilo v moška oblačila, njeni rjavi, skodrani lasje pa so plapolali v vetru. Jezno je strmela v moškega -Johna- ki ga je malo prej poklicala. »Kaj se greš?« je siknila. »Si pozabil? Črna vrana ga hoče živega!«

John se je umaknil korak nazaj. »Vem… Toda…« Dekle mu ni pustilo nadaljevati. »Jean« je rekla in pokazala na mlajšega moškega. »Primi ga in ga odvedi za menoj, Črna vrana ga že pričakuje,« Jean je ustrežljivo pokimal in prijel Carla za roke, ki so bile spodvite za hrbtom. Ta se je že hotel upirati. »Ti,« je rekla ženska in se z morečim pogledom zazrla vanj, »da mi ne pisneš.« Nato se je obrnila in odšla, ostali trije pa so ji sledili.
~~~~~~~~~
Hej!
Omg, ne morm vrjet, da sm dejansk šla objavt tole. Hotla sm počakat, da bi napisala mal več ampak preprosto ni šlo hahah. In uala prvi del Ljubezni in zločina je pred vami!
Kako se vam zdi? Js bi rekla, da sploh ni TOK slabo. Vem, da bi loh marsikej izboljsala but... Vseeno sm kr ponosna na tole. :)
Drgac pa kokr ste ugotovili, bo tuki notr velik ljubezni IN zločina hehe. Sj bi dala kkšn bl prvlačen pa zanimiu naslov ampak ja... Zdj je pač tak...
Nimam pojma kdaj bo izšel naslednji del, ker - kot sem rekla- nimam še neki ful napisan pa tut velik stvari si sprot zmišljujem. Po pravic ne vem, če bom tole zgodbo sploh končala kr nimam neke jasne ideje kako bo potekala in ja... Vsekakor bom pa dala prednost Času brez sonca, ki ga pa definitivno bom končala. Obljubim. <33

Tnx za use že unaprej <333

Vaša 13letnica