3. P O G L A V J E: Zelena svetloba, 2. del


Zavreščala sem in padla vznak. Papirji so krožili z zraku in razmetali vso sobo. Zagledala sem sive in zelene meglice, ki so se prikazale skozi vrtinec papirjev, ki je divjal okrog mene. Začele so se oblikovati. Videti so bile kot ljudje iz meglice, le da so njigove oči žarele kot zelene krogle svetlobe. Papirji so se umirili. Raztreščeni so bili po celi sobi.
»Lacy,« so šepetale meglice. Izvlekla sem meča. Postavila sem se nazaj na noge. Meglice so napadle. Kot sem ugotovila, so bile duhovi.

Sekala sem vanje, a ni delovalo. Kadarkoli so želele so postale nesnovne in moj meč je šel naravnost skoznje. Pred očmi se mi je nenadoma zameglilo. Opotekla sem se. Pred mano so se prikazale podobe iz moje preteklosti.

Petletna jaz je risala z voščenkami.
»Poglej očka!« je zaklicala in s sliko v roki pritekla k očetu, ki je delal za mizo. S sliko mu je pomahala pred obrazom, dokler je ni pogledal. Nasmehnil se je in dvignil petletno mene v naročje.
»Čudovita je,« ji je zagotovil. Petletna jaz je bila ponosna na svojo sliko. Potem pa je nekaj začutila… Nekaj čudnega.
Luči so utripnile. Očetu je izraz potemnel.
»Očka?« ga je zaskrbljeno vprašala petletna jaz. Zaslišal se je zvonec. Oče jo je dvignil iz naročja in jo položil na kavč.
»Počakaj tu,« ji je naročil. Mala jaz ga je ubogala. Želela sem si, da ga ne bi.
Oče je izginil po hodniku. Slišala sem očeta, ki se je prepiral z nekim moškim. Mala jaz je postala radovedna. Stekla je po hodniku in se skrila v omaro. Skozi režo je opazovala prepir.
»Ne!« je ponovil oče.
»Ne?! Od tega projekta je odvisno tvoje življenje!« je zarenčal moški.
»Ne. Nikoli,« je hladno odvrnil moj oče. Takrat sem opazilo motečo podrobnost, ki je petletna jaz ni. Moški je imel na plašču značko Voda za kriminal.
»Ne?« je grozeče vprašal moški. Mala jaz se je prestrašeno skrila globje v omaro,a je še vedno videla skozi režo.
»Prav,« se je odločil moški. Takrat je petletna jaz videla, kako je moški očetu v srce zapičil rapir. Oče je padel. Mala jaz si je prkrila usta, da ne bi zakričala. Moški se je obrnil. In izginil v nič. Mala jaz je planila iz omare in poskušala prebuditi očeta.
Podoba se je razblinila.

Ležala sem na tleh in sopla. Duhov ni bilo nikjer. Namesto tega sem zrla v obraz jeznega Locka. Upsi…
Locka sem hotela vprašati, kaj so bile te stvari, a sem šele zdaj ugotovila, da mi je povsem zmanjkalo energije.
»Kaj počneš tukaj?« je zarenčal. »Zakaj si prišla?«
Uspelo mi je, da sem mu zabrusila: »Kaj, si prijatelj z zlobnimi duhovi in nočeš, da to odkrijem?«
Na Lockovem obrazu se je pojavil… mogoče strah? Potem je izraz izginil. »Resno, Lacy. Kaj si počela tu? Lahko bi te ubili,« je zarenčal. Nisem mu odgovorila. Moji želatinasti možgani niso našli nove zbadljivke.
»Lacy. Odgovori.« Zvenel je, kot bi se komaj zadrževal, da me ni na mestu ubil.
»Imela sem občutek,« sem zamrmrala in se dvignila toliko, da sem se naslonila na steno. »Kaj sploh so te stvari? Čudni duhovi?« Moje vprašanje je zvenelo posmehljivo, a me je bilo še vedno na smrt strah.
»Duhovi nočnih mor. Pojavljajo se samo ponoči. Zdaj pa pridi. Ura je pet zjutraj. Morava –«
»Tu sva bila skoraj celo noč?!« Nenadoma se mi je energija vrnila.
»Tu čas drugače teče. Zdaj pa nehaj paničariti in pridi.« Potegnil me je na noge.