Ela je tisto noč težko zaspala. Besede »To ni bila naša izbira« so ji odzvanjale v glavi kot odmev starih zgodb, ki jih je babica nekoč pripovedovala o zakletih krajih in izgubljenih dušah. A to ni bila le pravljica. Mesto je bilo resnično — in nekdo tam notri je bil živ.

Naslednjega dne je prinesla steklenico k oknu, kjer je svetloba ujela kristalne krošnje dreves in razkrila nekaj, česar prej ni opazila — v središču mesta je stal visok stolp, obdan z ograjo iz zlatih trt. Na vrhu je bila majhna kupola, v kateri se je nekaj premikalo. Kot senca, ki ni pripadala nikomur.

Ela je spet vzela papir in pisala:
»Kako vam lahko pomagam? Kdo vas je zaprl v steklenico?«

Zvečer je dobila odgovor.
»Ime mu je Arkem. Ujel nas je, ker smo vedeli resnico. Odpreš nas lahko le s ključem, skritim v tvojem svetu. V gozdu. Pod drevesom z dvema sencama.«

Ela se je takoj spomnila na posebno drevo globoko v gozdu. Imelo je razcepljeno deblo, iz katerega sta se v soju lune risali dve ločeni senci. Njena babica ga je imenovala Dvojna duša.

Naslednjega jutra je Ela v nahrbtnik spakirala lupo, vrv, kos kruha in steklenico. Pot pod noge jo je vodila vedno globlje v gozd, tja kjer so celo vetrovi šepetali tišje. Drevo je našla ob zaraščenem potoku, kjer je zemlja dišala po starih skrivnostih.

Pod koreninami je našla majhno škatlico, obdano z runami. V njej je ležal ključ iz temnega stekla, ki se je bleščal v svetlobi — skoraj kot da je bil narejen iz iste snovi kot mesto samo.

Ko se je Ela dotaknila ključa, je začutila tresljaje. V steklenici so se ulice premaknile. Nebo je zažarelo z novo svetlobo in novo sporočilo se je pojavilo pri fontani:
»Vrata se odpirajo. A pazi se. Arkem to ve.«

Ela je vedela, da se bo morala odločiti: ostati opazovalka... ali vstopiti v svet znotraj steklenice, kjer jo čakajo nevarnosti, resnica — in morda ključ do nečesa večjega, kot si je kadarkoli predstavljala.