ko sem se zbudila, je poleg mene stala moja mami in tiho jokala. ustrašila sem se, da se je zgodilo tisto najhujše. da je babi umrla. pa tako sem se trudila! potem pa sem zagledala atija. nobenih posebnih znakov ni kazal. ko je mamica opazila, da sem se zbudila, me je najprej lepo pozdravila: "živjo, karolinca, kako si spala?" nisem se zmenila za jokajoč podton v njenem glasu, zato sem kar se da vedro odvrnila, kot se za pet let staro punčko spodobi: "pogrešala sem vaju". in ker skoraj vse kar naravnost vprašam, sem tudi tokrat previdno načela temo: "mami, zakaj jokaš? kaj se je zgodilo ?" skoraj sem jaz dobila solze v oči. mami se mi je blago nasmehnila. "to so solze sreče," je rekla. ni mi bilo jasno. kako je človek tako srečen, da kar joče? "mi prosim povesta, kaj je?" vprašam še enkrat. mami zahlipa in čisto tiho spregovori: "postala boš starejša sestrica, karolina. dobila boš bratca." oči se ob teh besedah blaženo nasmehne, jaz pa... jaz pa... skočim mami v objem, počutim se, kot da je ne bom nikoli izpustila. "kaj pa babi?" moje vprašanje kot oster nož zareže čez trenutek sreče in veselja. mami zahlipa, oče prebledi. "na njo sva pa čisto pozabila!" pretreseno reče ati in... po vratih cilkine hiše nekaj pobuta. zdrznem se.