KATTIE DONN
"No, najprej," reče Kaja, "moramo rešiti Judy." "Ne vem, no," zmaje z glavo Kelly, "ne bi le vzeli zdravil in šli?" ""Kelly, ne moremo kar pustiti Judy!" ogorčeno vzkliknem. "Vi ne morete narediti nič. Poskusila bom sama. Nočem, da se vam zgodi to, kar se je Phantomu," nam žalostno reče. "Pridite, gremo nazaj po tista zdravila." Ta hiša, v kateri smo bili prej, ima zdaj razbita okna in napol je brez strehe. Kelly nam poda velik, pohodniški nahrbtnik in nam reče: "Tu notri so vsa zdravila, zdaj pa oprostite, iti moram." Tudi ona vzame svoj nahrbtnik, ki ga je ima še iz tretjega razreda, in skoči čez okno. Lahko jo le gledamo, kako teče proti gozdu (nasproti gozda, iz katerega so naši junaki). "Pojdimo," reče Lili, "zdravila imamo." "Ni šans," reče Kaja, "za Kelly gremo." "Se strinjam," pokimam. "Glejte, z veseljem bi pomagala," zavzdihne Lili, "ampak zdravila moramo dostaviti v štab! Na tej reševalni akciji pa bi se stekleničke lahko razbile." Hmm... "Jo že imam!" vzklikne Hope. "Lili, ti greš lahko nazaj dostaviti zdravila, mi pa gremo za Judy. Na, če bodo Soldierji še tam, vrzi tole v njih." V roke ji da malo žogo. "Če tole vržeš, eksplodira," razloži Hope. "Jaz grem še s tabo, Lili," reče Žiga. "Ok, potem pa pojdimo," reče Jan. Lili steče čez cesto v gozd, mi pa v nasprotno smer, za Kelly.
Tečemo po gozdu in pridemo do reke. "Kaj pa zdaj?" se po glavi udari Gal. "Glej, po reki plavajo hlodi in še nekaj skal gleda iz vode! Lahko gremo tako!" vzklikne Hope. "Ne," odkima Kaja. "Kaj ne?" jo začudeno vprašam. "Tu smo. Vhod v nevarno cono, prek katere se najbrž pride do tistega zapora," nam odgovori. "In kako si lahko tako sigurna?" jo sumničavo vpraša Jan. "Ker sem vodni demon in vem, da tole ni navadna reka," reče, kot da bi bila to najbolj očitna stvar pod soncem. In nato še naprej razlaga: "Tu v bistvu je voda, a le dva metra. Spodaj je nato zrak, tako da bomo hodili pod vodo, a bomo lahko dihali, ker ne bomo v vodi, ampak POD njo, razumete?" "Ne," odseka Jan. "No, boste videli, kaj mislim," zamahne z roko Kaja in skoči v vodo. Ker ji zaupamo, to naredimo tudi mi. In ja, najprej pademo v vodo, a nato pademoo čez pas vode, in zdaj padamo skozi zrak. Pristanemo na zračni blazini. Iz večih usta se zasliši glasen "uau". Okoli nas je pesek, na njemu pa so školjke različnih oblik in barv. Sonce sveti tudi tukaj, a svetloba je zaradi vode zgoraj malo rumena, malo modra. Kakšnih petsto metrov pred nami je razbitina gusarske ladje. "Čudovito," dahnem. "Kaja, tole je zate nevarna cona?" nejeverno vpraša Jan. "Bučo, tu je le čarobna. Takoj, ko smo skočili v vodo, smo vstopili vanjo. Vhod v nevarno je v tisti ladji," pokaže Kaja. "Torej, pot pod noge!" vzkliknem.
**************************************************************************************************************************************
Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo!!! Lajkite če vam je všeč in komentirajte!
Lp, Kattie :headphones::guitar: