Odločila sem se, da vseeno pridem nazaj na Pil! Brez vaših pohval, lajkov in komentarjev mi je bilo nekako čudno pisati zgodbo. :grin: Zato jo bom pisala še naprej. Če bi radi naprej brali tudi zgodbo Tat plamenov, napišite v komentarje.
Lep pozdrav,
ManonWhitethorn
--
NEITHA
Dekleta nisem vprašala, kako ji je ime. Samo postavila sem jo ob drevo, naprej pa nisem vedela, kaj naj. Becca je tista, ki zdravi. Ne jaz. Zato nisem vedela, kaj naj s tisto rano.

Zavzdihnila sem. "Poglej, ne znam zdraviti. Lahko zate povem vsaj enemu izmed mojih prijateljev, ki to zna?"

Divje je odkimala in me premerila od glave do pet.
"Brazgotinarka si. Imate moč zdravljenja. Samo prebuditi jo moraš."

Prikimala sem in položila roko na njen trebuh. Bil je lepljiv od vse krvi, ki se je ponekod že posušila. Nenadoma pa se je šibko zasvetilo in rana se je malo zaprla.

Dekle je zadihalo. "Ja. Tako. Že manj boli. V redu je za zdaj. Lahko jutri spet prideš?"
Prikimala sem. "Po kosilu ti prinesem nekaj hrane. Mimogrede, kako naj te kličem?"
Nekaj časa je bila tiho, nato pa tiho rekla: "Ime mi je Loryth."
Spet sem prikimala in odšla. Loryth. Po imenu bi lahko bila Zvezdnica ali Brazgotinarka. Ampak njeni lasje... Volkodlaki si las nismo mogli barvati. Stopili smo barvo.
"Saj me lahko naravnost vprašaš, katera volkodlakinja sem," je tiho rekla Loryth. Bila je že daleč od mene, a sem jo vseeno slišala.
"Super. Še ena bralka misli," sem zagrenjeno rekla, a je odkimala.
"Samo... Vsi se to spašujejo, ko me prvič vidijo. Ti nisi izjema. Drugače pa... ne vem. Ne poznam vrst volkodlakov. Vem le, da so štiri. In da jaz nisem nobena izmed njih."
"Ugotovili bomo," sem ji obljubila in zdaj zares odšla nazaj v jamo. Nenadoma pa sem obstala. Branje misli. Kako bom Loryth skrila pred Ethanom?

Zastokala sem in stopila v votlino. Bil je že sončni vzhod. Nekaj Zvezdnikov jih je bilo že budnih. In na žalost tudi Ethan.
Začela sem razmišljati o hudih fantih z moje prejšnje šole. Eden mi je bil všeč in kot najbolj butasta tepka sem po njem polila kavo, da bi me opazil.
Ethan me je gledal ocenjujoče, a šla sem v sobo k Satherine. Ob njem bom preživela samo toliko časa, kolikor bo nujno.

Po kosilu sem kot obljubljeno šla k Loryth in ji dala ostanke piščanca, ki jih je skoraj vdihnila. Potem sem ji še malo pozdravila rano, ki je zdaj skoraj ni več videlo. Loryth je lahko zdaj že hodila.

"Kdo ti je to sploh naredil?" sem jo vprašala.
Pomolčala je. "Ne vem. Hodila sem po gozdu blizu mojega mesta, ko mi je nekdo naredil to rano. Zaslišala sem le: 'To ni ona,' potem pa sem še z zadnjimi močmi prišla sem. Da bi me kdo pozdravil."

Jaz sem kriva. Zariem jo je ranil, ko je iskal mene.