*i*Uživajte v branju!*i* <3


~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Zadnje kar sem spomnim je, da sem zaslišala številna okna ki so se odprla in ljudi ki so se pogovarjali čez ulico ter to, da nisem doma.

Ugotovim, da glasovi prihajajo od spodaj.

Ne vem ne kako, in ne zakaj sem bila na strehi. Čeprav lačna in premražena sem srečna! Čakaj… lačna in srečna?! Šele takrat se spomnim, da sem končno zbežala in, da to niso bile le sanje. Lakota mi vedno dvigne še druga močna čustva kot jezo na gospodarja, ki mi je spet pozabil dati hrano; žalost, ko sem bila sama že tretji dan zapored… Tokrat pa sem srečna. Srečna da je vsega konec, srečna da sem prosta.

Vrtim se po strehi in skačem po dimnikih in uživam svobodo, ko zraven sebe začutim prisotnost. Skočim na noge in se prestrašeno obračam. Nikogar ni.

Zdi se, da nisem več v nevarnosti. Dobro. Ampak občutek, da me nekdo opazuje in vonj po smeteh je ostal. Živčno prestopam po drsečih strešnikih in zamahujem z repom.

Skoraj se pomirim, ko v kotičku očesa opazim senco. Tokrat se hitreje obrnem in vidim to senco izginiti za enim izmed dimnikov. »Je kdo tam?« po tiho vprašam.

»Dobra si,« se zasliši izza dimnika.

Iz sence stopi shujšana oranžno-rjava mačka z mirnim pogledom. Od mene je starejša le največ eno poletje. »Kdo si?« vprašam po nekaj trenutkih tišine. »Ah, tvoja rešiteljica sem, mar ne? Jaz sem te pripeljala sem, zato bi jaz prva morala vedeti, kdo si sploh ti?« sem dobila nazaj odgovor. »Prav. Sem Aira,« mačka se skremži ob mojem imenu, a nadaljujem kot, da ne bi opazila »sem potepuška mačka.« Tokrat neznanka zavije z očmi: »res si zanimiv mladič… da si upaš reči, da si potepuška mačka, mislim… to ni tako lahko veš,« malo vzvišeno reče.

»Kaj ni lahko?«

»Ja to, da si potepuška mačka, ni lahko!« še reče in utihne.

»Preizkuse moraš opraviti če hočeš sama tavati po ulicah. Pri tvojih letih težko verjamem da si jih opravila… In to, da si bila lačna, brez moči in brez zavetja je prav amaterska napaka,« spet utihne. Očitno rada govori z napetimi premori. »Pa še ime imaš kot kakšen perjavi ljubljenček,« še po tiho doda »Kako pa je tebi ime, kaj? In o kakšnih Preizkusih govoriš?« me zanima.»Prvič, moje ime ni pomembno,« odgovori, »in drugič: če sploh ne veš kaj so Preizkusi pa se lahko vrneš kar domov!« Da bi dodala dodaten pomen svojim besedam pokaže svoje kremplje ter močno zamahuje z repom. Brez glasu mi da vedeti, da jo moram ubogati.

»Ne, nikamor ne grem« odgovorim s kljubovalnim pogledom.

»Tudi prav. Nasvidenje Aira,« se poslovil in odide.

Odšla je. Spet sem sama.

Hotela sem razmišljati o tem, kako bom preživela, a mi nekako neznanka in njeni Preizkusi ne pustijo prostora za druge misli. Moram izvedeti več o tem.

Obrnem se in zakličem: »Hej! Počakaj!«.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Dober dan bralec/ka!
Najprej se ti moram zahvaliti za tvoj čas, da si prebral/a mojo zgodbo! Res hvala!
Zdaj pa moram povedati, da vsi delamo napake in če ste opazili kakšno pri moji zgodbi mi PROSIM napišite v komentarje ali pa v moj kotiček, da lahko zgodbo še izboljšam <3
Vedno sem vesela novih bralcev in podpore pri zgodbi :D
Ly:revolving_hearts:
*Galaxy Ginny*