Nič si... preprosto nič... Ta resnica je tako bolela kot si niti zamisliti ne morete. A seveda me človečnjakinja poleg mene sploh ni razumela. Čeprav sem pomislila, tudi, če bi me razumela bi ji bilo popolnoma vseeno. "No, pridi greva ven. Svež zrak ti bo koristil." Je rekla človečnjakinja in me pomenljivo pogledala. Povodec je pripela na mojo ovratnico in stopila skozi vrata jaz pa za njo. Ta občutek, ko sem imela nekaj okoli vratu kar me tesno veže, če se ne premaknem mi je šel strašno na živce. Če bi lahko bi povodec kar pregriznila. S človečnjakinjo sva se sprehajali po hodniku in po stopnicah dokler nisva prišli do pritličja kjer je človečnjakinja odprla vrata in zagledala sem sončno svetlobo. Stopili sva na veliko prostorno dvorišče, ki so ga omejevala visoka drevesa. Sijalo je sonce, nebo je bilo brez oblačka in pihal je rahel prijeten veter. Bilo je lepo. Do zdaj sem gledala bolj v nebo ali pa v velika drevesa, zdaj pa sem šele opazila, da s človečnjakinjo na dvorišču nisva edini. Bilo je še nekaj psov in odločila sem se iti bližje. Obrnila sem se k človečnjakinji in milo zacvilila. Želela sem, da mi odveže povodec. "Kaj je? Bi šla k drugim psom?" Navdušeno sem zalajala njenemu vprašanju in ta mi je odvezala povodec. Ah, prijeten občutek! Stekla sem proti psom in nekaj se jih je obrnilo k meni. Nobeden pa mi ni izkazal pretirane pozornosti. "Živjo!" Sem pozdravila in spet nič. "Kaj počnete?" Bilo je kot, da bi govorila steni. Začutila sem neznansko jezo. Zakaj se mora to zgoditi prav vedno, ko pridem v družbo drugih psov. Imajo me za noro! Spet sem se spomnila Lise. Kako sem jo pogrešala! Skoraj sem se že obrnila, da bi odšla nazaj k človečnjakinji, ko je nekaj pritegnilo mojo pozornost. Majhna psička mi je kazala hrbet. Bila je presenetljivo majhna in njen kožušček je bil bel z rjavkastimi lisami. Bil.. bil je presenetljivo podoben Lisinemu. Lisa! Psička se je nenadoma obrnila k meni in mislila sem, da se mi je srce ustavilo. Začela sem teči. "Lisa! Lisa!" Sem lajala tako glasno, da so me vsi gledali kot, da sem zmešana a bilo mi je prav malo mar. "Lisa!!" Seveda me je opazila! Zagledala me je in začela teči proti meni. Tekla sem tako močno, da se sploh nisem mogla ustaviti in tako sem se zaletela prav v Liso. "Lisa! Lisa, si v redu? Oprosti!" Hitro sem se pobrala in zrla v Lisine svetleče oči. "Seveda sem v redu! Veš, zakaj? Ker vidim tebe!" Lisa je dvignila tačko in jo položila na mojo. Nenadoma sem začela jokati. Nisem se mogla ustaviti. Jokala sem. Spet! Lisin svetleč pogled je usahnil tako hitro kot voda v puščavi. "Kaj je? Zakaj jokaš?! Sem jaz kriva?" Je vprašala in skozi jok sem odkimavala. "Ne! Nisi ti kriva!" "Kaj pa potem?" Je ponovno vprašala. "Samo... Strah me je bilo, da te nikoli več ne bom videla. Preprosto presrečna sem, da si tukaj. To so solze sreče." Sem pojasnila in videla sem, da si je Lisa oddahnila. "Ampak kaj praviš, da bi solze sreče zamenjal smeh?" Lisa me je navihano pogledala. In nato sem se začela smejati. Tako smejati, da me je začel boleti trebuh. In sploh nisem vedela zakaj se smejim. A nato se je začela smejati še Lisa in lepo je bilo videti kako srečna je. Ko sva se končno nehali smejati sem začutila prekrasen občutek, da bo še vse v redu. Spomnila sem se Janinih besed. Verjeti moraš, da bo bolje. *i*Moraš*i* In jaz sem.