"Tega ne moremo storiti!" Sem zaslišala izza stene. "Zakaj ne?! Psom je treba najti dom!"
Je vzkliknil grob in robusten glas. O čem vendar govorijo človečnjaki? "Požar je uničil zavetišče in zdaj nimajo doma! Ni prostora kamor bi jih lahko namestili!"
Zavetišča ni več?! Tega sem se lahko komajda zavedala. Da bi tisti star in temačen kraj enkrat za vselej izginil? To je bilo skorajda nemogoče verjeti. A prav tako sem bila vesela, ko sem pomislila na to.
"Ja ampak vseeno. To še ni razlog, da naredimo to. Zagotovo jim bomo našli dom. Le še malo časa potrebujemo."
Sem zaslišala mladosten glas.
"Ni več časa! Skorajda vsi psi so že skoraj popolnoma okrevali. In to ni zavetišče temveč je veterinarska klinika za živali! Tu psi ne morejo ostati v nedogled."
Vsako besedo, ki so jo izgovorili človečnjaki sem požirala tako, da me je vedno bolj zanimalo. Kaj se tu vendar dogaja? Zavetišče je zgorelo, za pse ne najdejo doma... kaj se bo potem zgodilo? "To moremo storiti! Ni druge možnosti! Ni je! Sploh pa... zakaj bi bilo to tako hudo?"
Sem spet zaslišala grob glas in srce mi je vedno bolj razbijalo. "Zato, ker se psi ne bodo kar tako navadili na nov dom!"
Na nov dom? Kje je nov dom? V tistem trenutku sem si želela, da bi pogovoru sledila že od samega začetka, da bi vsaj razumela za kaj se gre. Zdaj sem lahko samo poslušala do konca.
"Saj se bodo navadili! Saj zato pa tudi je zavetišče za ta namen. Vsak pes to enkrat doživi!"
Sem zopet zaslišala mladosten glas. V tistem trenutku pa so človečnjaki v sobi poleg mene začeli govoriti en čez drugega tako, da nisem razumela niti besede več. Slišati je bilo le še dretje. Zdaj sem šele ugotovila kako razjarjeni so in, da jih je pravzaprvav več kot sem mislila, da jih je.
"Zdaj pa dovolj! Nehajte se prepirati, ker s tem ne bomo nikamor prišli, dosegli boste le to, da bomo tu še par ur več kot je bilo pričakovano!" Jasen in močan glas od enega izmed človečnjakov je preglasil vse izmed njih. Videti je bilo, da je že zdolgočasen in, da ga vse skupaj že malo jezi. A prav tako mu je uspelo, da so vsi potihnili.
"Glasujmo!" Tisti, ki ste za predlagan predlog dvignite roko!"
Je odločil človečnjak. Ampak zakaj ni mogel povedati kaj več! Kot, da bi vedeli, da prisluškujem pogovoru. Bilo je tako tiho, da bi zdaj lahko slišal še šivanko, ki bi padla po tleh. Nisem vedela kaj se dogaja na drugi strani in želela sem si, da bi lahko videla čez steno. Bila sem tako vznemirjena dokler se ni spet zaslišal močan in jasen glas.
"Zdaj pa dvignite roko tisti, ki ste proti predlaganemu predlogu."
Zopet tišina. Srce mi je kar razganjalo v prsnem košu.
"Dobro."
Kaj dobro?! Kaj se dogaja?!
"Po številu glasov je bil predlog sprejet."
Ja in?! Kakšen je bil predlog?!
"Vsi psi, ki so pred požarom imeli dom v zavetišču bodo dobili nov dom pri ljudeh. Nobeden ne bo ostal tukaj."
Srce mi je zastalo.