Ojla,
začela bom pisati zgodbo, ki pa ne bo zgodba z nadaljevanji ampak več krajših razmišljan o življenju. Upam, da boste uživali!
<3
*b* Samota *b*
Zmeraj sem se samote bala, saj je to pomenilo, da bom sama. Bala sem se biti sama, saj je to pomenilo, da sem se spomnila vseh svojih šibkosti in vseh svojih najglobljih ran, ki nikakor še niso bile pripravljene, da bi o njih spregovorila. Bala sem se, da bom spoznala vso svojo bedo, čeprav bi lahko spoznala vso svojo veličino. A zmeraj, ko mi je bilo težko, so vsi nekam izginili. Čeprav so govorili, da mi bodo stali ob strani. In sem ostala sama. Z vsemi svojimi strahovi in bedo.
A samota mi je s časom postajala všeč. Ugotovila sem, da mi samota ne daje vprašanj, a mi daje odgovore. Zmeraj, ko sem se počutila sama, nisem bila sama. Bila sem z mano. Sama s sabo. Za veselje ne potrebuješ polno ljudi, potrebuješ le to, da ti je prijetno biti v svoji družbi. Ker, če ti ni biti prijetno sam s sabo, s kom drugim bi ti lahko bilo?

Bodite lepo,
springirl