Zvečer so se dobili na dvorišču Agnesine hiše, tokrat Čarli ni šel z njimi, da so zasedo lahko postavili v popolni tišini. Kljub njegovi prizadevnosti ostati tiho si ni mogel pomagati, če že ni lajal ob vsaki ovci pa je dihal kot zasopihan konj.
Odraslim so navrgli, da gredo kampirat k obali, zato so s seboj vzeli tudi šotor. Mnenja so bili, da so dovolj stari, da lahko to izvedejo, zato so se strinjali. Polegteg pa so bili veseli, da njihovi otroi ne preživljajo svojega časa na telefonih. Od tam so se s svetilkami odpravili do pašnika, kjer so se namestili za velikim na pol posušenim grmom. Šotora se niso niti trudili postaviti, saj bi samo zmotil stvor pri lovljenju. Kljub temu, da bi se temno modra barva lepo zakamuflirala niso tvegali šumenja. Skozi teh nekaj dni je Ela opazila, da Tina kljub svoji vitki postavi, zelo rada je, zato ni bila niti malo presenečena, ko je iz nahrbtnika izvlekla sendvič. Mark je samo zavil z očmi, za tem pa je iz nahrbtnika vzel daljnogled. Sedaj je na pašnik že padla popolna tema. Vsak posušen grm je zdaj izgledal strašno in vsak šum je zvenel kot tihi kriki trpinčenih duš. Res je, v temi je vse strašneje.
Čakali so nekaj ur. Ela, ki ni bila nikoli dobra v ponočevanju je rahlo zaspala in se pri tem naslonila na Markovo ramo.
»A bo kolegica?« jo je na tiho vprašal in se nasmehnil. Ela je strašno zardela.
»Joj, oprosti, nisem mislila, mislim zaspala sem…mislim ja…ja, oprosti.« To, pa je bilo nerodno. Tina je medtem praznila že drugo vrečko prigrizkov.
»Ja saj ni problema, ti kar, samo res nočem, da bi zamudila tega tvojega Balibala, « se je zahahljal, potem pa se je v hipu zresnil in daljnogled približal očem. Dekletoma je pokazal naj bosta tiho.
Niti dihati si niso upali. temna postava se je počasi približala ovci in ji z ostrim predmetom prerezala vrat. Ovca je umrla preden bi uspela spustiti zadnji krik. Postava je ovco odnesla s sabo. Opazovalci so se samo spogledali med sabo. Postava je hitro odšla čez pašnik. Niti malo ni spominjala na Balibala, k večjemu je izgledala kot visoko razvita opica…ali celo človek. Samo upali so, da jih ni opazil.
Odrasli zjutraj, ko so se otroci zaspani vrnili niso posumili nič drugega, kot to, da so se pogovarjali dolgo v noč in pač ostali brez spanca. Naslednjih nekaj dni so ponavljali stražo za grmom. Postava ni prišla vsak dan, pojavljala se je čisto naključno, verjetno zato, da je ne bi nihče opazil. V njegovem gibanju ni bilo nobenega vzorca, razen tega, da je vsakič pograbil ovco in ji prerezal vrat. Nikoli ni izbiral starih ovc, ki verjetno niti zime ne bodo dočakale, ampak se je spravljal na mlajše, močne živali.
»Temu moramo priti do dna. Tole gotovo ni Balibal- torej sem imel prav in ne obstaja, mislim, da se čisto navadna oseba zafrkava iz nas,« je rekel Mark, ko so sedeli na skalah na plaži. Vesel je bil, da se je pretvarjal, da ne verjame zgodbici in se je zdaj lahko šopiril kot pav. Čarli je ležal tik ob njihovih nogah. Rad se je družil z njimi. Tina mu je vedno odstopila kaj hrane, Mark ga je večinoma pustil na miru, a je znal odlično pobožati za ušesi, Ela pa je bila pač njegova Ela.
Po nekaj trenutkih tišine, mu je Ela odgovorila: »Ja…ampak, nikoli ne vemo kdaj bo prišel.«
»Zdaj ga ni bilo že dva dni. Vemo, da je bil en dan gotovo pri babici, saj je ubil še enega zajca. Sploh ne vem kako pride v zajčnik, torej se bo danes verjetno spet pojavil. Vedno se je pojavil v roku treh dni.«
»Torej, danes spet postavimo zasedo, če imamo srečo, zadnjo,« je predlagala Ela.
»Upam, da zadnjo. Sploh ni problem v spancu, saj spim čez dan ampak vse me že boli od tega čepenja,« je pripomnil Mark. Vsi so že bili utrujeni od nočnih straž. Odrasli na srečo, niso nič posumili, pač otroci po novem radi spijo na prostem, bolje, kot, da bi ves dan gledali v telefone.