Naslednji dan, že navsezgodaj sta pri Elini babici potrkala Tina in Mark. Odprl jima je dedek. Povedal jima je, da Ela še spi in ju povabil noter, da počakata. Medtem je šel zbuditi Elo. Komaj se je skotalila iz postelje in se odpravila v jedilnico, kjer sta jo že čakala Tina in Mark. Najprej ju je samo nemo gledala, še vedno s skuštranimi lasmi, ki so stali vsak v svojo smer in v pižami. Zardela je kot kuhan rak, ko je ugotovila kaj se dogaja. Končno se je pripravila, da ju je pozdravila in se opravičila, da se je na hitro šla uredit.
Že čez nekaj minut so skupaj hodili do pekarne, kjer so si nato kupili zajtrk. Za njimi pa je veselo tacal Čarli. Tina je bila popolnoma navdušena nad njim in ga ni in ni mogla spustiti iz oči.
»Vesta kaj mi ne da in ne da miru?«
»Po pravici povedano, niti ne,« je pripomnila Tina
»Jaz tudi ne,« je rekel Mark
»Bilo je retorično vprašanje,« zavzdihne Ela » kakorkoli, tisti Balibal ali kako mu je že ime, mi ne gre iz glave, a mislita, je res kaj na tem?«
»Po moje, da ne, taki stvori pač ne obstajajo, več kot očitno si prebrala preveč knjig. Pa sem že mislil, da je z mano hudo,« se je namrdnil Mark. Tina pa je takoj pripomnila: »Jaz pa mislim, da bi lahko obstajali, ne poslušaj tega pesimista.« Ela ni mogla kaj, da se ne bi nasmejala. Zanimivo je bilo kako sta Tina in Mark imela različne poglede na vsako stvar.
»Kaj, če bi danes postavili zasedo? Vemo, kje bi naj stvor udaril…potem pa pač celo noč čakamo, da se prikaže,« se je domislila Ela.
»Zakaj bi čakali na nekaj, kar ne obstaja?« Mark ni bil navdušen nad planom.
»Jaz pa mislim, da je super ideja in Mark, kdo krade babičine zajce, ovce in Tonetove ribe, če Balibal ne obstaja?«
Mark se je samo namrdnil in zavil z očmi. V resnici je tudi njega zanimalo kaj je na tem, le, da tega ni želel pokazati. Saj je bil vendar najstarejši, pa še edini fant za povrhu. Moral je ostati kul. Vseeno se ni mogel upreti in njegova usta so se ukrivila v nasmešek, ko je videl Elo tako zagreto.
Pogovor se je razvijal v to smer in na koncu so se dogovorili, da se dobijo, ko se začne delati tema, na ovčjem pašniku. Nestrpno so čakali, da se stemni, še posebej Tina in Ela. Pa tudi Mark, le tega ni želel pokazati. Popoldne so se šli okopat v morje, spotoma, pa so še poizkusili izvleči iz starega ribiča Toneta, na katerih pašnikih naj bi Balibal najpogosteje udaril, ribič jim je z veseljem povedal. Tem starcem se morda že kuha od sonca. Ali pa je res kaj na tem stvoru. Kaj pa veš…. Čarli je njihove norčije v morju samo opazoval iz obale medtem, ko je ležal v prijetni senci borovcev. Res je bil pravi pokvarjeni labradorec.
-----------------------------------------------------------------------
V zameno, ker sem pozabila objavit prejšnji del, dobite kar danes nadaljevanje (+ razmišljam da bi ta teden objavila preostale dele in zaključila)
Že čez nekaj minut so skupaj hodili do pekarne, kjer so si nato kupili zajtrk. Za njimi pa je veselo tacal Čarli. Tina je bila popolnoma navdušena nad njim in ga ni in ni mogla spustiti iz oči.
»Vesta kaj mi ne da in ne da miru?«
»Po pravici povedano, niti ne,« je pripomnila Tina
»Jaz tudi ne,« je rekel Mark
»Bilo je retorično vprašanje,« zavzdihne Ela » kakorkoli, tisti Balibal ali kako mu je že ime, mi ne gre iz glave, a mislita, je res kaj na tem?«
»Po moje, da ne, taki stvori pač ne obstajajo, več kot očitno si prebrala preveč knjig. Pa sem že mislil, da je z mano hudo,« se je namrdnil Mark. Tina pa je takoj pripomnila: »Jaz pa mislim, da bi lahko obstajali, ne poslušaj tega pesimista.« Ela ni mogla kaj, da se ne bi nasmejala. Zanimivo je bilo kako sta Tina in Mark imela različne poglede na vsako stvar.
»Kaj, če bi danes postavili zasedo? Vemo, kje bi naj stvor udaril…potem pa pač celo noč čakamo, da se prikaže,« se je domislila Ela.
»Zakaj bi čakali na nekaj, kar ne obstaja?« Mark ni bil navdušen nad planom.
»Jaz pa mislim, da je super ideja in Mark, kdo krade babičine zajce, ovce in Tonetove ribe, če Balibal ne obstaja?«
Mark se je samo namrdnil in zavil z očmi. V resnici je tudi njega zanimalo kaj je na tem, le, da tega ni želel pokazati. Saj je bil vendar najstarejši, pa še edini fant za povrhu. Moral je ostati kul. Vseeno se ni mogel upreti in njegova usta so se ukrivila v nasmešek, ko je videl Elo tako zagreto.
Pogovor se je razvijal v to smer in na koncu so se dogovorili, da se dobijo, ko se začne delati tema, na ovčjem pašniku. Nestrpno so čakali, da se stemni, še posebej Tina in Ela. Pa tudi Mark, le tega ni želel pokazati. Popoldne so se šli okopat v morje, spotoma, pa so še poizkusili izvleči iz starega ribiča Toneta, na katerih pašnikih naj bi Balibal najpogosteje udaril, ribič jim je z veseljem povedal. Tem starcem se morda že kuha od sonca. Ali pa je res kaj na tem stvoru. Kaj pa veš…. Čarli je njihove norčije v morju samo opazoval iz obale medtem, ko je ležal v prijetni senci borovcev. Res je bil pravi pokvarjeni labradorec.
-----------------------------------------------------------------------
V zameno, ker sem pozabila objavit prejšnji del, dobite kar danes nadaljevanje (+ razmišljam da bi ta teden objavila preostale dele in zaključila)
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!



Pisalnica