Ojla!
He, he kot vidite začenjam z novo zgodbico!
Ta zgodba bo bolj smešna:grin: Verjetno bom zgodbo Rain malo ustavila in bom začela pisati tolo zgodbo
Če želite, z veseljem preberite!
:heartpulse::heartpulse::heartpulse:
---
Zaprem oči in se spustim na dno morja. Odprem oči in vidim svetleča morska bitja, ki plavajo naokoli. Vem, da se bo slišalo čudno ampak bi raje kar za zmeraj ostala tukaj.

»Darja! Darja! Darjaa!« zaslišim glasne glasove mame. »Mhm.« odvrnem. »Misliš, da boš kar do desetih spala? Ustani.« še naprej blebeta. Zavzdihnem ne zaradi tega, ker moram ustati ampak, ker sanje že spet niso resnične. Sedem in si obujem natikače ter odcopotam do kopalnice. Šele med umivanjem zob se spomnim da je danes zadnji šolski dan. Ponavadi je vsak najstnik srečen ko se zbudi na 24. junij. Jaz pa ravno ne. Zadnji šolski dan vzamem kot za navaden dan v šoli. No prav, no prav malo sem pa že vesela.


Verjetno sem si umivala zobe že kar pet minut. He, he. Ko se obrnem nazaj zagledam mojega bratca. Zakričim kot da bi zagledala pajka (na smrt sovražim pajke). »Nehaj Blaž! Vsako jutro me ustrašiš!« komaj lovim sapo. Zakrohota se in odcaplja dalje. Vidite? V hiši namreč živim z dvema bratoma in eno sestro. Če še ne omenim babice in dedka, staršev, sosedov, mačka, psa in zlatih ribic. Zato vsak dan, vsako jutro, vsak dopoldan, vsak opoldan, vsak popoldan, vsak večer in vsako noč (med nočjo se včasih oglasijo mačkoni, ki so pa res zelo glasni). Lahko bi kar rekla, da živim na kmetiji. Zato, da se malo odpočijem od vsega hrupa, ki sem ga doživela celih 13 let, sva se z mamo odločili, da se 26. junija odpraviva na morje. Omenila je kar nekaj krajev. Med njimi je omenila otok Krk, kar mi je bila meni in mami zelo všeč ideja. Videti je, da se bova odpravili tja. Verjetno preveč razlagam in se bom kar odpravila k zajtrku.


»Aloha!« me je očka pozdravil. O ja, da ne omenim kako me očka ves čas pozdravlja. Včasih v havajščini, včasih v španščini, včasih v francoščini, v azerbajdžanščini, v nemščini... Še bi lahko naštevala, ampak verjetno vas to ne zanima. Nenadoma me nekdo razmrši po laseh. »Ajj!!« sem vzkliknila. »Ha, ha! Zelo si majhna. Treba bo odrasti.« se je že spet oglasil moj najstarejši brat Adrian. »Že spet si mi uničil pričesko!« sem se razjezila (že spet). Slišil se je samo smeh. Kapuco sem si poveznila na glavo ter se pridružila mizi. Vzela sem čokoladni piškot z osredja mize in ga zmazila v trenutku.
Poslovila sem se od domačih ter odkorakala do avtobusa.
---
Se nadaljuje...
Vaša Pom1 :)