Ko se je Amy končno prebudila, je bila trdna noč in letalo je bilo še vedno v zraku. Leteli so nekje nad Atlantskim oceanom. Mama in Daisy sta spali, zato se je Amy zazrla skozi okno in opazovala zvezde, ki so žarele v daljavi. Prepustila se je sanjarjenju in razmišljala je o zvezdah. Tedaj se je spomnila pravljice, ki jo je očka vedno pripovedoval Daisy in njej, ko sta bili še majhni. Zgodba je govorila o Zvezdnemu Kralju in njegovih zvezdah. Kralj se je zaljubil v najlepšo zvezdo na nebu, Asterio, ki pa ga ni marala, zato jo je izgnal na Zemljo. Amy so spomini na očka tako pretresli, da so ji solze začele polzeti po licih. Kmalu je pričela neutolažljivo jokati in sploh se ni mogla pomiriti. Sploh se ni zavedala, kako glasno je smrkala in hlipala, dokler ni začutila mehke roke, ki jo je objela. Najprej ni vedela, kdo je to, tedaj pa je zaslišala nežen glas, ki ji je šepetal: »Mala, vse bo okej! Ne rabiš jokat, kr bo vse še v redu!« Bila je Daisy. Amy je to tako presenetilo, da se ji je od presenečenosti nehalo kolcati. Od Daisy bi bilo pričakovati, da jo bo sunila v trebuh in ji zasikala, naj bo tiho, ne pa, da jo bo tolažila! Letalo pa je še naprej mirno jadralo po nebu in v objemu sestre, je Amy ponovno zaspala.
»Amy, zbudi se! Pristajamo!« je bil mamin glas, ki jo je prebudil. Letalo je resnično izgubljalo na višini in v daljavi so zagledali letališče Edinburgh Airport. Ura je bila komaj šest zjutraj, ko so se izkrcali iz letala, nato pa so se poskušali prebiti skozi množico ljudi, ki so čakali na lete. Ob izhodu jih je že čakal taksi. Prva stvar, ki je presenetila Amy, je bila, da je šofer imel volan na desni strani avta. In nasprotno od tega, česar je bila vajena, je vozil kar po levem voznem pasu. Vožnja je trajala zelo dolgo in mestne hiše so kmalu zamenjala podeželska polja majhne vasice. Minili sta dve dolgi uri vožnje in Amy se je že začela spraševati, kdaj bodo prišli, tedaj pa je taksist zapeljal na dovoz majhne hišice. »Pripeli smo na cilj.« je povedal, tedaj pa se je na vratih pojavila drobna sivolasa ženica, prijaznega obraza. Amy, Daisy in mama, so skočile iz avta in Amy je prepoznala sivolaso starko. To je bila njena babica Aileen, mama njenega očeta! Očka je imel na delovni mizi uokvirjeno fotografijo svojih staršev in čeprav je Amy prvič v življenju videla svojo babi, se ji je takoj pognala v objem. »Takšna si torej, Amy!« je vzkliknila njena babica, nato pa hitro dodala, »Tako velika si že in prav podobna si svojemu očku!« Iz hiše se je prikazal tudi dedek Alastair in tudi on je prav prisrčno objel svojo vnučko. Mama in Daisy sta medtem vzeli kovčke iz prtljažnika in nato so jih s skupnimi močmi odnesli v hišo. Babica je imela že skuhan čaj in na mizi je bil velik krožnik domačih piškotov. Najprej so vsi skupaj pili čaj, nato pa je babica naročila Amy in Daisy naj si gresta ogledat hišo in raziskat okolico. Hiša je bila dvonadstropna. V pritličju so bile kuhinja, dnevna soba in pralnica, v nadstropju pa ena sama kopalnica in dve spalnici. Čisto na koncu dolgega hodnika, pa je Amy odkrila še majhna vrata, za njimi pa se je raztezalo stopnišče, ki je vodilo na majhno podstrešno sobico. Ta je bila v primerjavi z ostalimi sobami majhna in skromno opremljena, saj so bile v njej samo postelja, miza in majhna omara. Vendar je imela soba tako čudovit razgled, da je Amy zastal dih. Bila je odločena, da bo to njena soba! Stekla je v spodnje nadstropje po svojo potovalko in takoj je pričela zlagati svoje jopice in puloverje v omaro in ko je tako pospravljala oblačila, je na dnu omare zatipala nekakšno kljukico. Povlekla je za nenavadni ročaj in od presenečenja je skoraj kriknila! Omara je imela dvojno dno in Amy ni mogla verjeti svojim očem, ko je zagledala, kaj se je skrivalo v notranjosti skrivnega dna…
*i* No, tukaj je nov del in upam, da vam je bil všeč! Lp, Kitty<3 *i*