#grozljivka #strah

SOBA 17 14. del: 1. del

DEVETNAJSTI POSKUS
2. del: Mati vseh zavesti

Ana se je nasmehnila.

Toda njen obraz se ni premaknil tako, kot bi se moral.

Najprej so se raztegnila usta.

Nato so se zaprle oči.

Šele potem se je nasmeh pojavil na njenem obrazu.

Kot da bi nekdo od znotraj preizkušal, kako deluje človeško telo.

»Kaj si?« je zašepetala Nika.

Ana je nagnila glavo.

»To vprašanje mi je zastavil tudi tvoj oče.«

Moški na tleh je dvignil pogled.

Prvič, odkar se je pojavil, je bil videti prestrašen.

»Ana, poslušaj me,« je rekel. »Ne vem, kako si prišla nazaj, ampak lahko ti pomagam.«

Ana se je zasmejala.

»Pomagaš?«

Njen glas je nenadoma postal globlji.

»Devetnajst let si me razstavljal na koščke. Moje spomine si razdelil med otroke. Moje strahove si zapisal v njihove možgane. Moje sanje si uporabil za ustvarjanje novih zavesti.«

Stopila je proti njemu.

»In zdaj mi ponujaš pomoč?«

Oče se je začel plaziti nazaj.

»Ti nisi Ana.«

Ženska je obstala.

»Končno.«

Nika je začutila, da se ji tresejo kolena.

»Mama, kaj govori?«

Za trenutek je bil Anin obraz spet normalen.

Na licu se ji je pojavila solza.

»Nika, karkoli se zgodi, ne dovoli jim, da te uspavajo.«

»Komu?«

»Tistim, ki prihajajo.«

Nato je Ana zaprla oči.

Ko jih je znova odprla, so bile črne.

»Prepozno je.«

V istem trenutku so se odprla vsa vrata laboratorija.

Iz temnih hodnikov so začeli prihajati ljudje v belih haljah.

Nekateri so imeli obraze zdravnikov.

Drugi obraze otrok.

Toda vsi so imeli na zapestjih enako oznako.

00.

Lara je dvignila pištolo.

»Stojte!«

Nihče se ni ustavil.

Eden od moških je stopil prednjo.

Imel je obraz njenega očeta.

Drugi je imel obraz Adama.

Tretji obraz Nike.

Lara je počasi spustila orožje.

»Ne morejo biti vsi resnični.«

»Prav imaš,« je rekel Adam.

Toda njegov glas je prihajal izza nje.

Lara se je sunkovito obrnila.

Adam je stal ob kovinski postelji.

Na obrazu ni imel več nasmeha.

»Niso vsi resnični,« je ponovil. »Nekateri so samo spomini, ki so dobili telo.«

Nika je pogledala ljudi, ki so prihajali iz hodnikov.

»Koliko jih je?«

Adam je odgovoril brez oklevanja.

»Vseh?«

Pogledal je navzgor, proti stropu.

»Milijone.«

Zaslon nad njimi se je prižgal.

Pojavila se je slika Zemlje.

Nato še ena.

In še ena.

Mesta. Bolnišnice. Šole. Domovi.

Na vsakem posnetku je stal nekdo z oznako 00.

»Kaj gledamo?« je vprašala Nika.

Adam je pogoltnil slino.

»Vse kraje, kjer je oče poskušal ponoviti eksperiment.«

»To ni mogoče.«

»Tudi jaz sem tako mislil.«

Na zaslonu se je pojavila bolnišnica.

Nika jo je prepoznala.

Tam se je rodila.

Posnetek se je približal porodni sobi.

Ana je ležala na postelji, prekrita z znojem.

Zraven nje je stal zdravnik.

V njegovem naročju je bil dojenček.

Toda dojenček ni jokal.

Zdravnik ga je obrnil proti kameri.

Njegove oči so bile popolnoma črne.

Nika je stopila bližje zaslonu.

»To sem jaz.«

»Ne,« je rekel Adam.

Na posnetku se je pojavil drugi zdravnik.

Tudi on je držal dojenčka.

Potem tretji.

Četrti.

Vsi dojenčki so imeli isti obraz.

Nato se je prikazala Ana.

Bila je mlajša.

V rokah je držala petega otroka.

Tega, ki je na fotografiji ležal za očetom.

Žensko, ki je bila videti natanko kot Ana.

Toda na posnetku ni bila ženska.

Bila je dojenček.

Nika je začutila, da se ji je svet nagnil.

»To je nemogoče.«

Adam jo je pogledal.

»Zdaj razumeš?«

»Ne.«

»Ana ni rodila Eve.«

Na zaslonu je mlada Ana dvignila otroka.

Otrok je odprl oči.

In se nasmehnil.

»Eva je rodila Ano.«

Tišina, ki je sledila, je bila hujša od vsakega krika.

Lara je počasi stopila nazaj.

»To nima smisla.«

»Seveda ne,« je rekel Adam. »Ker čas tukaj ne deluje tako kot zunaj.«

Oče se je nenadoma zasmejal.

Smeh je bil sprva tih.

Nato vse glasnejši.

»Dovolj!« je zakričal.

Poskušal se je postaviti na noge, toda telo ga ni ubogalo.

»Ničesar ne razumete! Ana je bila samo posoda! Vse sem naredil, da bi preprečil konec!«

Nika se je obrnila k njemu.

»Konec česa?«

Oče jo je pogledal.

V njegovih očeh je bilo nekaj, česar še nikoli ni videla.

Obup.

»Konec sveta.«

Vse luči so ugasnile.

Na zaslonu se je pojavilo odštevanje.

00:19:00

00:18:59

00:18:58

Nika je pogledala Adama.

»Kaj se bo zgodilo čez devetnajst minut?«

Adam ni odgovoril.

»Adam!«

Deček je pogledal Ano.

»Takrat se bo spomnila.«

»Česa?«

Ana je počasi dvignila roko.

Vsi ljudje z oznako 00 so hkrati pokleknili.

»Svojega prvega življenja,« je rekel Adam.

Nika je začutila nenaden pritisk za očmi.

Zaslišala je glasove.

Na tisoče glasov.

Nekateri so jokali.

Drugi so molili.

Vsi so izgovarjali isto besedo.

Vrni se.

Nika se je prijela za glavo.

Pred očmi so se ji začeli prikazovati prizori.

Mesto iz belega kamna.

Črno sonce.

Morje, ki je teklo proti nebu.

In ženska, ki je stala na robu visoke stavbe.

Ženska brez obraza.

V rokah je držala majhnega otroka.

»Ne smeš ga spustiti,« je rekla ženska.

Nika je hotela vprašati, kdo je.

Toda odgovor je že poznala.

Bila je Ana.

Samo da ni bila Ana.

Bila je nekaj, kar je obstajalo dolgo pred njo.

Dolgo pred njenim očetom.

Dolgo pred človeštvom.

Ženska je dvignila otroka.

»Če umreš, bom umrla tudi jaz.«

Otrok je odprl črne oči.

»Potem me ne bi smela ustvariti.«

Prizor je izginil.

Nika je padla na kolena.

Lara je stekla k njej.

»Nika! Kaj se dogaja?«

Nika je komaj dihala.

»Spomnim se.«

Adam je stopil bližje.

»Česa?«

Nika je dvignila glavo.

»Zakaj je oče začel eksperiment.«

Moški je prebledel.

»Ne govori.«

»Ni želel rešiti Eve.«

»Utihni!«

»Ni želel rešiti Ane.«

Oče je poskušal vstati.

Nika je pogledala črno nebo na zaslonu.

»Želel je ustvariti nekoga, ki bi lahko ubil smrt.«

Oče je nenadoma obmolknil.

Nika se je obrnila proti njemu.

»Toda ti nisi ustvaril nje.«

Pogledala je Ano.

»Ona je ustvarila tebe.«

V istem trenutku se je odštevanje ustavilo.

00:00:01

Zaslon je postal popolnoma črn.

Nato se je pojavilo novo sporočilo.

DEVETNAJSTI POSKUS ZAKLJUČEN.

ZAVEST 00 JE OBNOVLJENA.

ZAČETEK IZBRISA ČLOVEŠTVA ČEZ: 00:00:10

Lara je zakričala.

»Deset sekund?!«

Vsi ljudje z oznako 00 so dvignili glave.

Ana je pogledala Niko.

Na njenem obrazu se je za hip pojavila prava mati.

Prestrašena.

Utrujena.

Polna ljubezni.

»Oprosti,« je zašepetala.

Nika je stekla proti njej.

»Mama, ustavi to!«

Ana je zajokala.

»Ne morem.«

»Zakaj ne?«

Ana jo je prijela za obraz.

»Ker nisem jaz tista, ki odšteva.«

Nika je začutila, kako ji je kri zaledenela.

»Kdo pa je?«

Ana je pogledala naravnost v njene oči.

»Ti.«

00:00:05

Nika je stopila nazaj.

»Ne.«

00:00:04

»Nika,« je zašepetala Lara.

00:00:03

Adam je začel jokati.

Prvič.

00:00:02

Oče je sklonil glavo.

»Oprosti, Eva.«

00:00:01

Vse je izginilo.

Brez zvoka.

Brez svetlobe.

Brez bolečine.

Nato se je zaslišal otroški jok.

Nika je odprla oči.

Ležala je v porodni sobi.

Bila je majhna.

Njene roke so bile drobne, njeno telo pa zavito v belo odejo.

Zdravnik se je sklonil nadnjo.

»Čestitam, Ana. Deklica je zdrava.«

Mlada Ana je jokala od sreče.

Ob njej je stal oče.

Živ.

Nasmejan.

Brez brazgotine na prsih.

Zdravnik je otroka položil materi v naročje.

Ana jo je poljubila na čelo.

»Nika,« je zašepetala.

Dojenček je odprl oči.

Bile so popolnoma črne.

In v glavi se je zaslišal glas, ki ni pripadal otroku.

Prvi poskus.

Tokrat jim ne bomo dovolili, da se spomnijo.

Na steni porodne sobe je začel utripati zaslon.

POSKUS 01 SE ZAČENJA.

KONEC?

Ne.

ZAČETEK.

....

Moj odgovor:

Ogledov: 33 Odgovorov: 0

nevemmm potrebuje pomoč ali nasvet v

Svetovalnica

nevem sam preberte:)

okej ljudje i think da je finally time, da sm to napišem. ful preveč časa sm se prpravlala ampak celotna situacija me prou ubija rn.drgač sm prjavljena ampak sm se odjaula, da slučajno kdo me nebi prepoznau al neki. hvala usem k si boste uzel 15 minut svojega dragocenega časa prebral to in komentiral, kr i think da mi vaše mnenje trenutno lahko še najbolj pomaga:) probala bom čim bolj razločno in kronološko napisat vse, da boste razumel celotno zgodbo. Aja pa uporabljala bom čist izmišlena imena.

okej gremo v času nazaj na konec septembra 2025, jst, moja bestfrendica, Polona in Ema in še en tip smo bli v ljubljani, kjer smo predstavljali naš šport. jst, moja bsf, in ema smo soigralci Polona pa je mama od eme in nekak tud naša trenerka. no tist dan, bla ej soboto smo mi lepo predstavlal pa se tko dost conectall, in pol je ema rekla nej jo z mojo bsf addava na snepu in je povedala svoj user. hkrat je vn vrgl se njenga oba brata. starejši brat je 011 tko kt jst, ema je 012, mlajši brat pa 014. no in pol je bla ema tko, nej addava se oba brata za foro. seveda je starejši brat( dejmo mu ime Tim) snepal faco in average pogovor z vsakim tipom k ga dodas. letnik,slika blah blah blah. in ne jst in ne moja bsf nisva mu poslale slike kr zakaj bi jo, zgledala sm grozn in use tko da sm bla ne. ampak on je biu men tko smash for real. ampak pol je in mene in bsf blockau, kr nisva ble zanimive ig nvm. in mi pol smo šli v meka, bla je že tma pa use. in kliče Tim svojo mamo(polono), neki tko kdaj ona pa ema prideta domou in ce mu loh neki prneseta iz dechatlona in pol je polona rekla, da sam če naju odbloka. in guess what. odblokirau naju je.

nevem kok časa po tem, verjetno par dni sva si midva snapala faco pač od tistga večera naprej in verjetno usaj do novembra sva si umes snepala z unim filtrom k je ps gor(da mas smrcek pa usesa yk) tko zvečer. nevem kaj se je umes dogajal ampak pol je ta faca snepanje počas zamrlo in sva si sam še ramo. umes je blo neko odbobje k je snapal sam enkrat na dan zvečer, čisto temo in ja. taki intervali, faca, pol nevem par tednou rama, umes mal face, čisti mixed signals.

verjetno enkrat novembra/decembra mi sam tko v snepu napiše "kdo si že ti" in jst sm bla sma uno brt. in pol u ene parih snepih je koncno skontau da treniram z njegovo mamo in sestro. in da je biu tud on učasih hodu na treninge in da me že pozna. umes na koncu decembra sm jst z svojo friendgrupo, en član te naše grupe trenira košarko s Timom. in smo mi hodil na njihove tekmo, tam nkol nč ni blo večkrat sm srečala polono pa emo drgač pa nič.

decembra al januarja enkrat, vem da mi je ena zenska snepla iz njegovga fona in jst sm se takrat tko eno uro sam jokala.

in sezmer se cist živo spomnem marca 2026, k smo pisal npz in kemije. moj soigralec tist k je biu prej omenjen in ena moja sosolka neki hengamo tam, da čakamo da se začne npz in pol sm ta sosolka iz nule upraša. kako kej Tim. jst nobenmu takrat nism povedala da bi bla vanga, nobenemu. in jst tko gledam in uno kaj? kdo? in moj soigralec se sam začne tko režat in dvigvat obrvi. in ta moja sosolka je ustrajala da sva midva skp oz da sm jst vanga, kr hodm na njegove tekme, ... ampak ni hotla nikol povedat od kje je to pobrala. in to je tko več tednov ulekla.

in od takrat se sezmer vrtimo u krogih, mal si snepava, kere dneve ceu dan nč, učasih na 1uro, čisti mixed signali. umes sm ga tud enkrat uprašala kam gre naprej, ampak ni to vodilo u noben pogovor. ampak midve se od enga 7 razreda u živo nisva vidla al pa karkol pogovarjala. dobr če izklučmo te, k sta ema pa polona pršle na trening hkrat pa njega pelale na tekmo pa sva se za 5 s vidla,..

aja pa umes je blokau mojo bsf. midva mama pa še do dans strek, kmal bo 400 in nikol ga nisva zgubila.

in jst dost časa prežvim z emo in polono in neki časa je bla ema tko, da je on ful player k smo se čist random pogovarjale in tko dost random stavri o njemu slišm. enkrat smo se pogovarjale o valeti in smo začele gledat njegove slike iz valete kr sta ble tud polona pa ema gor in jst sm umes sam šla, tko stran od mize na wc kr nism več mogla.

nevem kako da fak se loh že več kt en let za eno osebo sekiram a nimam nobenga kontakta v živo.

jst res nevem a sm debil, kako nej move onam. rada bi nekak zvedla a on usem snepa tko, nvm uceri od faking pounoci sva se sla neko full face igrco in on je biu brez maje in od takrat me ma na delivered. sploh nevem kaj bi rada, mogoče nek nasvet od vas a sm deliousanal a nje sam lettam go, al kaj nej nardim. mogoče mi je pomagal da sm sam use napisala, kr to me mori noč in dan, kr jst sm sam navezana na neko idejo o njemu. ja mal sm mim ja.

to je tolk faking dougo soriii

Pisalnica - Navodila

*roza*Pisalnica je namenjena branju, ustvarjanju in komentiranju izmišljenih zgodb ali pesmi. Izid zgodbe lahko napoveš in s tem povečaš napetost in pričakovanje bralcev. Odločiš se lahko tudi, da nadaljevanja tvoje zgodbe izhajajo ob istih terminih, da bodo oboževalci tvojih zgodb vedno vedeli, kdaj lahko pridejo po nove bralne zalogaje. Če nisi za marketinške trike, pa lahko zgodbo objaviš tudi takoj. *roza*
*zelena*PRAVILA:*zelena*
Mlade pisatelje in komentatorje zgodb pozivamo, da so vljudni in spoštljivi. Prepovedano je žaljenje in pozivanje k razkritju identitete.
*roza*POMEMBNO: *roza**modra*Če naletite na kakršnokoli neprimerno objavo, kliknite na kolešček v spodnjem desnem kotu objave in izberite možnost "Prijavi". Tako nam pomagate našo stran ohranjati prijetno in varno!*modra* *roza*Pisalnica je namenjena avtorskim izdelkom. Prepovedana je objava zgodb ali pesmi, ki so nastale z uporabo umetne inteligence.*roza*

Vprašanje

Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?

Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.

(80)

Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.

(116)

Nič posebnega , že vse vem.

(54)

POIŠČI PILOVCA/KO

Pogosta vprašanja

Iščeš odgovore na vprašanja, kot so "Kako se naročim na revijo Pil?", "Kako se registrirati?", Kakšna so pravila obnašanja na Pilovi spletni strani?" in "Kam vnesem naročniško številko?" Klikni na spodnji gumb in najdi odgovore!