**DEVETNAJSTI POSKUS SE ZAČENJA.**

Sporočilo je utripalo na vseh zaslonih.

Nika je strmela v fotografijo, ki jo je držal Adam.

Štirje otroci.

Oče.

In peto telo, ki je ležalo za njim.

Ženska je bila videti natanko kot Ana.

Toda Ana je stala poleg njih.

Živa.

»To ni mogoče,« je zašepetala Lara.

Ana se fotografije ni upala dotakniti.

»Kje si to dobil?« je vprašala Adama.

Deček je skomignil z rameni.

»Mama mi jo je dala.«

»Katera mama?«

Adam je pokazal na Ano.

»Tista, ki je umrla.«

V prostoru je zavladala tišina.

Lara se je obrnila proti svoji materi.

»Mama, kaj govori?«

Ana ni odgovorila.

Njene oči so bile uprte v fotografijo.

»To je bila moja sestra,« je končno zašepetala.

Nika je zmajala z glavo.

»Nikoli nisi imela sestre.«

»Tako sem ti povedala.«

Ana je dvignila pogled.

»Ker sem obljubila, da bom skrivnost odnesla v grob.«

»Kakšno skrivnost?« je vprašala Lara.

Ana je počasi sedla na tla.

»Pred devetnajstimi leti sem rodila štiri otroke.«

Nika je obstala.

»Štiri?«

»Tri ste poznali. Tebe, Laro in Adama. Četrta je bila deklica. Ime ji je bilo Eva.«

Nika je pogledala fotografijo.

Četrta deklica je bila videti natanko tako kot ona.

»Kaj se je zgodilo z njo?«

Ana si je zakrila obraz.

»Umrla je med porodom.«

Adam se je zasmejal.

Bil je otroški smeh, vendar v njem ni bilo nič otroškega.

»Ne, mama.«

Ana je počasi spustila roke.

Adam je stopil bližje.

»Eva ni umrla.«

Na zaslonih so se začeli prikazovati stari posnetki.

Bolnišnična soba.

Novorojenčki.

Oče, ki je držal majhno deklico.

In Ana, ki je kričala, naj jo pusti pri miru.

Nato je posnetek preskočil.

Na zaslonu se je pojavil napis:

**PACIENT 00 – PRENOS V ZAVEST USPEŠEN.**

Lara je prebledela.

»Oče je prenesel Evino zavest?«

Ana je prikimala.

»Poskušal jo je rešiti. Toda nekaj je šlo narobe.«

»Kaj?«

»Ko se je deklica zbudila, ni prepoznala nikogar. Ni jokala. Ni dihala normalno. Samo gledala je očeta.«

Nika je začutila pritisk v glavi.

Za trenutek je zagledala belo sobo.

Majhne roke.

Očetov obraz.

In glas, ki je šepetal:

*Vzemi moje telo.*

Nika se je prijela za glavo.

»Nehajte.«

Adam se je obrnil proti njej.

»Se spominjaš?«

»Ne.«

»Seveda se.«

Pristopil je tako blizu, da je Nika videla svoj odsev v njegovih črnih očeh.

»Ti si Eva.«

»Ne!«

»Tvoje ime ni Nika. Nika je bilo ime telesa, v katerem si se zbudila.«

Nika je stopila nazaj.

»Kdo si potem ti?«

Adam se je nasmehnil.

»Jaz sem bil prvi, ki je poskušal pobegniti.«

Nenadoma so se vrata laboratorija odprla.

Za njimi je stalo sedemnajst deklet.

Vse so imele isti obraz.

Nikin obraz.

Vsaka je na zapestju nosila drugačno številko.

01.

02.

03.

Vse do 17.

Na koncu hodnika je stala starejša Nika z brazgotino v obliki polmeseca.

»Ne poslušaj ga,« je rekla.

Nika se je obrnila proti njej.

»Kdo je Eva?«

Starejša ženska je pogledala Adama.

»Eva je bila prva zavest. Toda ni bila prva oseba.«

»Kaj to pomeni?«

»Pomeni, da je nekaj živelo v njej, še preden se je rodila.«

Adam je začel počasi ploskati.

»Končno nekdo govori resnico.«

Starejša Nika je dvignila pištolo.

»Utihni.«

Adam se ni niti premaknil.

»Povej ji, kaj se je zgodilo z očetom.«

Ženska je stisnila zobe.

»Oče je poskušal uničiti Evo.«

»Zakaj?« je vprašala Nika.

»Ker je ugotovil, da ne more nadzorovati njene zavesti. Vsakič, ko jo je prenesel v novo telo, se je nekaj spremenilo. Spomini so ostali, toda osebnost je postajala drugačna.«

»Zato je ustvaril sedemnajst različic mene?«

»Da bi našel popolno telo.«

Nika je pogledala svoje roke.

»In katera sem jaz?«

Starejša ženska je za trenutek utihnila.

»Osemnajsta.«

Na zaslonu se je pojavilo novo sporočilo:

**TELO 18: ZAVRNJENO.**

Nika je začutila, da ji srce razbija v prsih.

»Zavrnjeno?«

»Tvoje telo ni bilo nikoli namenjeno tebi,« je rekla starejša Nika.

»Komu pa?«

Vse luči so ugasnile.

Zaslišal se je zvok odpiranja vrat.

Nato glas.

Očetov glas.

»Meni.«

Na koncu hodnika je stal moški.

Oče.

Bil je bled, na prsih je imel krvav madež, vendar je hodil, kot da se ni nikoli nič zgodilo.

Ana je zakričala.

»Ne! Videla sem, kako si umrl!«

Oče jo je pogledal.

»Moje telo je umrlo, Ana.«

Nato je pogledal Niko.

»Toda moja zavest je preživela.«

Nika se je umaknila.

»V katerem telesu si zdaj?«

Oče se je nasmehnil.

»V tistem, ki si ga ves čas iskala.«

Lara je pogledala proti kovinski postelji.

Bila je prazna.

Na njej je ležala samo bela odeja.

Pod odejo pa se je nekaj premaknilo.

Nika je zaslišala otroški jok.

Oče je iztegnil roko.

»Pridi, Eva.«

Nika je zmajala z glavo.

»Nisem Eva.«

Oče se je žalostno nasmehnil.

»Potem mi povej, zakaj se spomniš mojega prvega umora.«

Nika je obstala.

Pred njenimi očmi se je pojavil spomin.

Majhna soba.

Rdeča luč.

Oče, ki je klečal na tleh.

In deklica z nožem v roki.

Tokrat je videla njen obraz.

Ni bil Nikin.

Ni bil Evin.

Bil je obraz njune matere.

Ana je zakričala.

»To ni bil jaz!«

Toda Nika je vedela, kaj je videla.

Ana je držala nož.

Oče je ležal pred njo.

In v naročju je držala dojenčka s popolnoma črnimi očmi.

Dojenčka, ki je bil videti natanko tako kot tisti, ki ga je Lara našla v skrivni sobi.

Nika je počasi pogledala svojo mater.

»Kaj si naredila?«

Ana se je začela tresti.

»Poskušala sem te rešiti.«

»Koga si poskušala rešiti?«

Ana je pogledala dojenčka na postelji.

»Tebe.«

Dojenček je odprl oči.

Nato je spregovoril z Nikinim glasom.

»Ne, mama.«

Nasmehnil se je.

»Tokrat si poskušala rešiti njega.«

Oče je nenadoma padel na kolena.

Vsi zasloni so začeli utripati.

**DEVETNAJSTI POSKUS PREKINJEN.**

**NOVA ZAVEST ZAZNANA.**

**IZVOR: ANA.**

Ana je odprla usta, da bi zakričala.

Toda iz njih ni prišel noben zvok.

Njene oči so postale popolnoma črne.

Nika je stopila proti njej.

»Mama?«

Ana je dvignila glavo.

Ko je spregovorila, njen glas ni bil več njen.

»Osemnajst poskusov ste potrebovali, da ste ugotovili, kdo sem.«

Nika je začutila, kako ji je zastal dih.

Ana se je nasmehnila.

»Zdaj pa boste izvedeli, zakaj sem vam dovolila, da me ustvarite.«

Se nadaljuje