**00:16:42**

»Kje si skrila moje pravo telo?«

Adamov glas je odmeval po prazni sobi.

Nika je stala negibno. V naročju je držala dojenčka, ki je bil videti star komaj nekaj mesecev, vendar je govoril kot človek, ki je preživel več življenj, kot bi jih lahko preštela.

»Ne vem, o čem govoriš,« je zašepetala.

Adam se ni nasmehnil.

»To si rekla tudi zadnjič.«

»Kdaj?«

»Ko si me ubila.«

Nika ga je izpustila.

Dojenček je pristal na postelji, vendar ni zajokal. Samo obrnil se je na bok in jo opazoval s svojimi črnimi očmi.

Nato je spregovoril.

»Zdaj se spomniš?«

Nika je začutila ostro bolečino v glavi.

Za trenutek je zagledala avtomobilske žaromete. Mokro cesto. Očetove roke na volanu.

In tri majhne dlani na zadnjem sedežu.

Ena je bila njena.

Druga je pripadala Lari.

Tretja je bila prekrita s krvjo.

Nika je zakričala.

**00:16:03**

Zaslon na steni je utripnil.

PREPOVEDAN SPOMIN ZAZNAN.

ZAČETEK SAMODEJNEGA BRISANJA.

Nika se je oprijela roba postelje.

»Ne!«

Besede so ji ušle iz ust, še preden je vedela, kaj pomenijo.

»Ne izbrišite ga še enkrat!«

Zaslon je za trenutek ugasnil.

Nato se je na njem pojavila nova vrstica.

IDENTITETA PACIENTKE 17 POTRJENA.

DOSTOP DO IZVORNEGA SPOMINA ODOBREN.

Vrata na drugi strani sobe so se odprla.

Za njimi je bil hodnik, ki ga Nika še nikoli ni videla. Stene so bile prekrite s steklom, za katerim so se vrstile majhne sobe.

V vsaki je ležala deklica.

Vse so bile videti stare približno toliko kot Nika.

Nekatere so imele zaprte oči.

Druge so opazovale hodnik.

Ena je s prsti udarjala ob steklo.

Druga je jokala brez zvoka.

Tretja je z ustnicami oblikovala Nikino ime.

Nika je stopila bliže.

Na prvi sobi je pisalo:

PACIENTKA 01 — ZAVRNJENA.

Na drugi:

PACIENTKA 02 — NEPOPOLNA.

Na tretji:

PACIENTKA 03 — SPOMIN OHRANJEN.

Nika je obstala.

Za steklom je stala deklica, ki je bila popolnoma enaka njej.

Iste oči.

Isti temni lasje.

Ista bela brazgotina na levem gležnju.

Deklica je položila dlan na steklo.

Nika je storila enako.

»Kdo si?« je zašepetala.

Deklica je premaknila ustnice.

Tokrat jo je Nika razumela.

*Ne zaupaj Adamu.*

Nika se je sunkovito obrnila.

Postelja je bila prazna.

Dojenčka ni bilo več.

»Adam?«

Iz zvočnikov se je zaslišal njegov smeh.

»Ne bi smela poslušati mrtvih, sestrica.«

»Kje si?«

»Povsod.«

Luči na hodniku so začele utripati.

Za steklenimi stenami so se deklice hkrati obrnile proti njej.

Vse so imele enak obraz.

Vse so odprle usta.

In vse so izgovorile isti stavek.

»On ni tvoj brat.«

Nika je stopila nazaj.

»Kaj?«

Deklica v prvi sobi je začela udarjati po steklu.

Druga je zmajala z glavo.

Tretja je jokala.

Nato so vse utihnile.

Na koncu hodnika se je prižgala rdeča luč.

Nekdo je stal v senci.

Nika je prepoznala postavo.

»Lara?«

Postava je stopila naprej.

Bila je njena sestra.

Toda Lara ni bila več videti prestrašena.

V roki je držala pištolo.

»Nika,« je rekla. »Končno si prišla.«

»Kaj se dogaja?«

Lara je pogledala proti steklenim sobam.

»To je kraj, kjer je oče ustvaril vse tvoje različice.«

»Vse te deklice so jaz?«

»Ne.«

Lara je dvignila pištolo.

»Vse so bile ustvarjene iz tebe.«

Nika je začutila mraz po hrbtu.

»Kakšna je razlika?«

»Ti si bila prva, ki se je spomnila.«

»Česa?«

Lara je zamižala.

»Da je Adam umrl, še preden smo se rodile.«

**00:12:51**

Nika ni odgovorila.

Besede niso imele smisla.

»Adam je bil dojenček,« je končno rekla. »Mama ga je držala v naročju.«

»Tistega dojenčka?« Lara se je grenko zasmejala. »To ni bil Adam.«

»Potem kdo je bil?«

Lara je pogledala proti stropu, kot da se boji, da ju nekdo posluša.

»Oče je našel način, kako prenesti spomine iz enega telesa v drugo. Toda prvi poskus ni bil človek. Bila je zavest, ki je nastala med prenosom.«

»Zavest koga?«

»Treh otrok.«

Nika je začutila, da ji srce razbija vse hitreje.

»Nas treh?«

Lara je prikimala.

»Tebe, mene in Adama.«

»Toda Adam se ni nikoli rodil.«

»Njegovo telo se ni rodilo. Njegova zavest pa je obstajala že prej.«

Nika je odkimalа.

»To ni mogoče.«

»Tudi osemnajst teles ni mogoče. Pa so tukaj.«

Lara je pokazala proti zadnji sobi.

Za steklom je ležalo telo dečka.

Videti je bil star približno sedemnajst let.

Na prsih je imel dolgo brazgotino, ki se je nadaljevala do vratu. Njegove roke so bile prekrite z drobnimi znamenji, kakor da so mu večkrat odstranjevali igle iz kože.

Toda najbolj grozljive so bile njegove oči.

Bile so zaprte.

Na zaslonu nad njim je pisalo:

PACIENT 00.

IZVORNO TELO.

STATUS: MRTVO.

Nika se je približala steklu.

»Je to Adam?«

Lara je prikimala.

»To je njegovo pravo telo.«

»Toda rekla si, da se ni nikoli rodil.«

»Rekla sem, da se njegovo telo ni rodilo tako kot najino.«

Nika je pogledala dečka.

Na njegovem levem gležnju je bila bela brazgotina.

Ista kot na njenem.

Ista kot na telesu, ki ga je videla v porodni sobi.

Nato je opazila še nekaj.

Na dečkovi levi dlani je bila majhna črna pika.

Nika je pogledala svojo roko.

Tudi sama jo je imela.

Pika, za katero je vse življenje mislila, da je znamenje.

»Zakaj imam to?«

Lara je počasi spustila pištolo.

»Ker nisi bila ustvarjena iz njega.«

»Kaj to pomeni?«

Lara je pogledala Niko naravnost v oči.

»On je bil ustvarjen iz tebe.«

V tistem trenutku se je za steklom odprlo Adamovo oko.

Bilo je rjavo.

Povsem enako Nikinemu.

Deček je položil dlan na steklo.

Ustnice so se mu premaknile.

Nika je prebrala besede.

*Lara laže.*

Nato je deček odprl še drugo oko.

In obe očesi sta postali črni.

**00:10:00**

Vse luči so ugasnile.

Iz zvočnikov se je zaslišal očetov glas.

»Če to poslušate, pomeni, da je pacientka sedemnajst dosegla izvorno komoro.«

Nika je otrpnila.

Glas je bil star, utrujen in poln obžalovanja.

»Nika, če me slišiš, mi moraš obljubiti eno stvar. Ne odpri komore ničla.«

Lara je začela trepetati.

»Ne poslušaj ga.«

Posnetek se je nadaljeval.

»Vse, kar si videla, je bilo ustvarjeno zato, da bi preprečili ponovitev prvega prenosa. Toda obstaja nekaj, česar ti nisem nikoli povedal.«

Za trenutek je nastala tišina.

Nato je oče spregovoril še tiše.

»Adam ni bil najin sin.«

Nika je pogledala proti stekleni komori.

Deček je začel udarjati po steklu.

Enkrat.

Dvakrat.

Trikrat.

»Adam je bil prvi človek, ki sem ga poskušal obuditi.«

Lara je zajokala.

»Nehaj,« je zašepetala.

Toda posnetek se je nadaljeval.

»Umrl je pred devetnajstimi leti. V avtomobilski nesreči. Njegova mati je bila moja žena Ana. Njegova sestra je bila Lara.«

Nika je začutila, kako se ji je svet podrl.

»Kaj?«

Očetov glas je zatrepetal.

»Nika, ti nisi bila rojena tisto noč. Tisto noč sem te ustvaril.«

Na zaslonu se je pojavila fotografija.

Mlada Ana.

Oče.

In majhen deček, ki se je smejal pred rojstnodnevno torto.

Na torti je bila številka tri.

Deček je imel temne lase in rjave oči.

Na levem gležnju je imel belo brazgotino.

Pod fotografijo je pisalo:

ADAM — 3. ROJSTNI DAN.

Nika se je odmaknila od zaslona.

»Ne.«

Lara je jokala.

»Oče je po nesreči poskušal prenesti Adamovo zavest v novo telo. Toda ni imel dovolj spominov. Zato je uporabil mene.«

Nika jo je pogledala.

»Tebe?«

»Moje spomine. Moje možganske vzorce. Vse, kar sem vedela o njem.«

»In mene?«

Lara je molčala.

Nika je začutila, da pozna odgovor.

»Tudi mene.«

Lara je prikimala.

»Ustvaril te je iz spominov, ki jih je zbral od naju obeh. Tvoj obraz. Tvoj glas. Tvoje sanje. Vse je nastalo iz ostankov Adama, ki smo jih nosili v sebi.«

Nika je pogledala svoje roke.

»Torej nisem resnična?«

Lara je stopila k njej.

»Si. Bolj, kot si misliš.«

»Ampak nisem njegova sestra.«

»Ne.«

Nika je začutila solze.

»Potem kdo sem?«

Lara jo je prijela za roko.

»Ti si bila edina stvar, ki je nastala po nesreči in je oče ni znal pojasniti.«

V komori je Adam začel kričati.

Steklo je počilo.

Na zaslonu se je pojavilo opozorilo.

IZVORNO TELO SE PREBUJA.

NEVARNOST: KRITIČNA.

Oče je na posnetku izgovoril zadnje besede.

»Če se Adam vrne v svoje telo, bo prevzel vse spomine. Tudi tiste, ki smo jih poskušali izbrisati.«

Zaslon je ugasnil.

Nato se je zaslišal kovinski pok.

Steklena vrata komore so se odprla.

Adam je stopil ven.

Ni bil več videti kot deček.

Bil je videti kot Nika.

Isti obraz.

Isti lasje.

Iste oči.

Samo ena razlika je ostala.

Na njegovem vratu je bila brazgotina v obliki polmeseca.

Adam je pogledal Laro.

»Sestra.«

Nato je pogledal Niko.

»Napaka.«

Nika je stopila nazaj.

Adam se ji je približal.

»Zdaj razumem, zakaj me je oče vedno znova poskušal vrniti.«

»Zakaj?« je zašepetala Nika.

Adam se je nasmehnil.

»Ker sem jaz edini, ki se spomni, kdo je povzročil nesrečo.«

Nika je začutila, da se ji je kri ohladila.

»Kdo?«

Adam je pogledal Laro.

Lara je dvignila pištolo.

Roke so se ji tresle.

»Ne poslušaj ga, Nika.«

Adam se je zasmejal.

»Povej ji, Lara.«

»Utihni!«

»Povej ji, kdo je sedel za volanom.«

Lara je zaprla oči.

Adam se je obrnil proti Niki.

»Tiste noči ni vozil najin oče.«

Nika je pogledala Laro.

»Kdo je potem?«

Adam se je sklonil k njenemu ušesu.

In ji zašepetal ime.

Ime, ki ga je Nika poznala vse življenje.

Ime, ki ga ni bilo mogoče izgovoriti brez posledic.

Ime, zaradi katerega se je vseh sedemnajst deklic za steklenimi stenami hkrati začelo smejati.

Nika se je obrnila proti Lari.

»Ne.«

Lara je jokala.

»Nika, prosim.«

»Ne more biti res.«

Adam se je umaknil.

»Lahko pa preveriš.«

Pokazal je proti zadnjemu zaslonu.

Na njem se je pojavila nova datoteka.

NESREČA — IZVIRNI VIDEOPOSNETEK.

DATUM: 17. OKTOBER, PRED 19 LETI.

DOSTOP: PACIENTKA 17.

Nika je pogledala Laro.

Nato Adama.

Nato zaslon.

Odštevanje se je ustavilo.

00:00:01.

Nekdo je v temi izgovoril njeno ime.

Ne Adam.

Ne Lara.

Ne oče.

Glas je prišel izza nje.

Glas njene mame.

»Nika, ne glej posnetka.«

Nika se je počasi obrnila.

Mama je stala na koncu hodnika.

V roki je držala majhno belo odejo.

Toda v odeji ni bilo dojenčka.

Bila je glava.

Človeška glava.

Z Nikinim obrazom.

Mama je začela jokati.

»Prosim,« je zašepetala. »Tokrat mi moraš verjeti.«

Nika je pogledala glavo v odeji.

Njene oči so bile zaprte.

Toda ustnice so se premaknile.

In glava je izgovorila:

»Nika, jaz sem prava.«

**Nadaljevanje sledi …**