»Nikoli ni bil.«

Očetove besede so odmevale po laboratoriju.

Nika je nepremično strmela v dojenčka v Larinem naročju.

»Kaj si hotela s tem povedati?« je vprašala.

Lara je stisnila otroka k sebi.

»Da Adam nikoli ni bil najin brat.«

»Ampak videla sem ga. Spomnim se ga.«

»Tvoji spomini niso nujno resnični, Nika.«

Nika je stopila korak nazaj.

»Kako lahko to rečeš?«

Lara je pogledala dojenčka.

»Ker sem ga našla.«

»Koga? Adama?«

»Ne. Njega.«

Dojenček je počasi obrnil glavo proti Niki.

Nato se je nasmehnil.

»Pozdravljena, Nika.«

Njegov glas je bil globok in hripav.

Bil je glas njunega očeta.

Nika je začutila, da ji po hrbtenici polzi mraz.

»Kako je to mogoče?«

Dojenček je zaprl oči.

»Ker sem še vedno tukaj.«

V istem trenutku so se ugasnile vse luči.

Iz zvočnikov se je zaslišalo glasno pokanje.

Nato se je prižgal velik zaslon na koncu laboratorija.

Na njem je pisalo:

**SISTEM ZA PRENOS ZAVESTI**
**PACIENT 00: AKTIVEN**
**PACIENT 18: NESTABILEN**
**PRENOS SE ZAČENJA ČEZ 60 SEKUND**

Lara je pogledala zaslon.

»Nika, kaj pomeni pacient 18?«

Nika ni odgovorila.

Na zaslonu se je pojavila fotografija.

Bila je na njej.

Ležala je na kovinski postelji, priključena na desetine kablov.

Toda fotografija je bila posneta iz sobe, v kateri je trenutno stala.

Nika se je obrnila.

Na drugi strani steklene stene je ležalo njeno telo.

Brez znakov življenja.

»Ne …« je zašepetala.

Na fotografiji je njeno telo počasi odprlo oči.

Nika je pogledala navzdol proti svojim rokam.

Bile so prosojne.

»Lara?«

Lara je ni slišala.

»Lara!«

Njena sestra se je obrnila.

Za trenutek se je zazdelo, da jo vidi.

Nato je zmajala z glavo.

»Ne morem te izgubiti še enkrat.«

Nika je obstala.

»Kaj pomeni še enkrat?«

Lara je začela jokati.

»Nika, ti si umrla pred devetnajstimi leti.«

V prostoru je zavladala tišina.

»To ni res.«

»Bila si dojenček. V prometni nesreči si bila edina, ki je preživela. Vsaj tako mi je povedala mama.«

Nika je zmajala z glavo.

»Jaz se spomnim laboratorija.«

»Ker je oče tvoje spomine prenesel v novo telo.«

»Zakaj?«

Lara je pogledala dojenčka.

»Ker je hotel oživiti nekoga drugega.«

Na zaslonu se je začelo odštevanje.

**00:30**

Dojenček je odprl oči.

»Povej ji, Lara.«

Lara je zmajala z glavo.

»Ne.«

»Povej ji, kaj se je zgodilo z Adamom.«

Nika je stopila proti sestri.

»Kaj se je zgodilo z Adamom?«

Lara si je obrisala solze.

»Adam je bil najin brat. Toda umrl je pred nesrečo.«

»Potem je bil resničen?«

»Da. Toda oče ni mogel sprejeti njegove smrti. Zato je ustvaril napravo, ki naj bi njegovo zavest prenesla v drugo telo.«

Nika je pogledala dojenčka.

»In mu je uspelo?«

Lara je počasi odkimalа.

»Ne. V napravi se je pojavila druga zavest.«

»Čigava?«

Dojenček se je nasmehnil.

»Moja.«

**00:15**

Na zaslonu se je pojavila nova fotografija.

Tokrat je prikazovala očeta, ki je stal ob bolniški postelji.

Na njej je ležal majhen deček.

Njegov obraz je bil prekrit s krvjo.

Pod fotografijo je pisalo:

**PRVI PRENOS: NEUSPEŠEN**
**IZVOR ZAVESTI: NEZNAN**

Dojenček je spregovoril.

»Oče me je poskušal izbrisati. Toda vsakič, ko me je izbrisal, sem se vrnil.«

»Zakaj?« je vprašala Nika.

»Ker sem bil tukaj pred njim.«

**00:05**

Nika je pogledala proti svojemu telesu za steklom.

»Kako naj to ustavim?«

Dojenček je iztegnil roko.

»Pridi k meni.«

**00:03**

Lara je zakričala:

»Nika, ne!«

**00:02**

Nika je stopila naprej.

**00:01**

Vse luči so ugasnile.

Ko so se znova prižgale, je Lara stala sama.

Dojenčka ni bilo več.

Na zaslonu se je pojavilo novo sporočilo.

**PRENOS USPEŠEN.**

Lara je počasi pogledala proti kovinski postelji.

Nika je ležala na njej.

Živa.

Toda njene oči so bile popolnoma črne.

Nika je odprla usta.

»Lara?«

Lara je stopila bližje.

»Nika?«

Nika se je nasmehnila.

»Ne kliči me tako.«

»Kdo si?«

Nika je obrnila glavo proti kameri.

»Tisti, ki je začel vse to.«

Nadaljevanje ...