»Torej. Tu se vse začne?« sem vprašala moškega. Pokimal je. »Kdo pa si?«
»Arthur sem. Čarovnik sem,« mi pove. Pokimam.
»Zame pa že veš…«
»No. Ne vem tvojega drugega imena,« je vztrajno rekel Arthur.
»Naj ti bo. Nimam drugega imena.«
»Ah, saj res. Moje drugo ime je Žar. Vedno dobiš drugo ime, ko najdeš magijo v sebi. Lahko imaš dva navadna in enega, ki te uvršča v določeno magično bitje,« mi je razložil. Potem ni rekel ničesar več. Pomignil mi je, naj mu sledim. Sledila sem mu. Popeljal me je skozi velika vrata v graščino. Tudi notranjost je bila veličastna. A še preden sem si jo ogledala, me je odpeljal po hodniku naprej. Potem sem zagledala veliko gručo otrok, toliko starih, kot jaz. Arthur me je pustil pri njih. Slišala sem njihove pogovore in po vsem sodeč, so govorili o tem, katero bitje so, kaj bi radi bili,… Jaz pa ničesar nisem razumela. Bila sem zmedena. Ničesar o tem kraju nisem vedela in lotila sem se spraševanja. Vrstnike sem spraševala, a so me ignorirali. Imelo me je, da bi zajokala. Pa nisem. Velika vrata so se takrat odprla in množica vrstnikov me je odpeljala v notranjost dvorane. Tam so bile tri podolgovate mize. Vsi smo planili na klopce, kot da že dneve nismo sedeli. Sedela sem v množici, v kateri so se vsi vznemirjeno pogovarjali. Tedaj se je zamano oglasil vesel »hej« in prestrašeno sem trznila. Obrnila sem se in zraven sebe zagledala temnopolto dekle s temno rjavimi kodri in zelenimi očmi, ki so me radovedno motrile.
»Ti pa nisi od tu. Kajne?«
Plaho sem odkimala.
»Nič hudega. Veliko jih ni od tu.« Potem je začela naštevati imena, ki jim nisem mogla slediti. »Kako pa je tebi ime?« me je na koncu vprašala.
»Paige,« sem obotavljajoče rekla.
»Lepo ime imaš. Jaz sem Kaya,« se je predstavila. »Katero bitje misliš, da boš?«
»Ne vem. Katera pa so?«
»Vilinci, elementali, no, saj veš. Ogenj, voda, zrak in zemlja. Spreminjevalci oblike… in čarovniki. Več vrst jih je. Navadni, potem preroške čarovnice, ki jih je le pet, potem čarovnice časa in čarovniki duhov. Teh je bolj malo. Jaz upam, da bom vilinka.«
»Meni je vseeno.« Potem sva utihnili. Zavladala je tišina. Pogled mi je zaneslo na črno kroglo, ki je bila ob mizi učiteljev. Moje razpoloženje se je poslabšalo. Nenadoma je bilo vse okrog mene popačeno in zgubano. Zazdelo se mi je, kot da me vsi grdo gledajo, s svojimi popačenimi pošastnimi obrazi. Hotela sem se umakniti, pa se nisem mogla zganiti. Zagrnila me je tema.