Feliks tiste noči ni mogel zaspati, saj ga je nenadno bobnenje v glavi popolnoma zbudilo. Takrat se je začel zavedati, da ga čaka dolga, predvsem pa neprespana noč.
Bobnenje se je stopnjevalo in ni mu bilo videti konca. Bilo je huje kot včeraj, ko sta bila prisotna še Dwenir in Doris, saj se je zdelo, kot da mu bo zares razneslo glavo. Le še majhen vžig je bil potreben, da bi nekdo prižgal drobno vžigalico in že bi ogenj preplavil njegovo že tako raztreščeno glavo ... A kakor nazadnje se to ni zgodilo. Namesto tega so se mu v glavi začeli pojavljati glasovi z razliko, da so tokrat govorili jasneje. Feliks še kar ni popolnoma razumel, kaj mu govorijo, vendar je še vedno lahko zasledil vedno ponavljajoče in vzorce, ki so se mu zdele kot šifre. "Zemlja ... On ... Slabo .... Katastrofa ..."
"Kaj za hudiča mi govorite?" je tiho rekel Feliks, ko je ene in ene iste besede slišal že stotič, a jih še vedno ni mogel razvozlati.
Tako je mlad gimnazijec več ur, ko bi mogel spati, premišljeval, kaj te besede pomenijo in, kar je še pomembnejše, zakaj jih sliši ravno on. Na koncu je prišel le do sklepa, da se za vsem tem skriva zelo dober razlog, a ta mu je neznan kakor to, kdaj bo nadoknadil ves zamujen spanec ...
*
Dan se je Feliksu zdel še bednejši kot noč. Ko je bila tema, je imel vsaj kaj za razmišljati, zdaj pa je le hotel zaspati, tudi če je pomeni za šolsko klopjo. Žal pa si tega ni mogel privoščiti, kajti stroga profesorica biologije ne bi nikdar dopustila spalnih uric. Tako si je Feliks obupano podpiral glavo ob njeni razlagi, vmes pa z napol zaprtimi očmi strmel v zvezek in na tablo.
"Ti, v gimnaziji si!" se je nenadoma zadrla nanj in pogledala proti njegovi mizi, medtem ko je Feliks prvič ta dan zares prvič odprl svoje temne oči. "Namesti si očala in piši kot se za gimnazijca spopodi! Zdaj pa nekaj o mitozi ..."
Feliks se je do konca njene ure vdal v usodo in začel pisati ali bolje povedano čečkati v svoj zvezek in počasi listal po učbeniku. Na srečo pa je kmalu zvonilo in rjavolasec si je pošteno oddahnil.
"Kaj je danes narobe s tabo?"
Feliks se je obrnil in ozrl Doris, ki se je precej udobno namestila na stol zraven njega. "Kaj misliš?" je zazehal Feliks.
"No, kako si?"
"V redu sem, hvala," se ji je zlagal.
Doris ga je sumičevo pogledala in zmigala z glavo. "Lažeš, Feliks," ga je razkrinkala.
"Kako veš?" je obupano vprašal rjavolasec.
"Tvoj ton glasu mi pove vse, veš," mu je vzvišeno odgovorila. Feliks se je ob tem spraševal, zakaj za vraga je sploh odgovoril na njeno vprašanje. "Kaj se je zgodilo? Radovedna sem!"
"Samo slabo sem spal," je bil jedrnat Feliks. Danes pač ni bil dan za velike razprave.
Doris ga je ponovno sumljivo pogledala in nadaljevala: "Še nekaj je, kajne?"
Feliks je globoko zavzdihnil in se razkril: "Prav, spet sem imel prisluhne kot včeraj pred vama z Dwenirjem."
"Popolnoma razumljivo, zakaj si tak," je spremenila mnenje rdečelaska in si popravila svojo rožnato sijočo bluzo. "Mimogrede, misliš, da so ti prisluhi povezani z Dwenirjem?" je še vprašala rdečelaska, Feliks pa je privzdignil obrvi. "No, ta moški ... hm ... saj je prijazen, ampak čuden je, se ti ne zdi?"
"Res je nekoliko nečloveški po izgledu, vendar ne vidim razloga, zakaj bi bilo to povezano z njim," je odvrnil Feliks. "Poleg tega je razen velikosti popolnoma normalen — še več, sama si rekla, da je prijazen, zato močno dvomim, da bi imel kaj zraven pri čemu takemu slabo namernemu."
Doris je privzdignila ramena in skrivnostno rekla: "Če ti tako misliš."