Glawir je bil še kar besen na brata, kljub temu da ga ni videl že več kot dva dneva. azkritje svoje prave identitete se mu je prepropsto zdelo prehudo dejanje, da bi kar spregledal. Gre se konec koncev za osnovne, hkrati pa tudi najpomembnejša pravila vrhovnih in zaničevanje le-teh bi bilo v očeh vsakega vrhovnega nedopustljivo. Vsaj tako je mislil Glawir.
Ko je o tem tako vneto razmišljal, pa se mu je v glavi rodila še ena misel - Feliks, ki zdaj ve za vrhovne, bi lahko povzročal resne, resne težave. Kdo ve? Morda bo razkril vrhovne ostalim ljudem. Kakšna katastrofa!
In ne le to. Ker zaradi Dwenirja ve za Glawirja in Dwenir ga zagotovo ni predstavil kot dobro osebo, bo morda celo nalašč razkril vrhovne ljudjem. To pa bi lahko posledično pripeljalo v še večjo katastrofo. Ko bi kajti ostali ljudje izvedeli za vrhovne, bi se kajti lahko začele dogajti čudne stvari. Mogoče bodo želeli odkriti, kje so vrhovni in šli neznano kam? Ali pa bodo skušali biti kot vrhovni in na Zemlji se ne bo več vedelo, kdo je človek in kdo ne, kar metaforično pomeni, da brat ne bo več mogel zaupati bratu in mož ne ženi ... Kakšna katastrofa! In vse le zaradi navadnega, popolnoma običajnega gimnazijca ...
*
Feliksu se je zdelo, da mu bo od živčnosti in skrbi razneslo glavo. Res je sicer, da se mu je podobno dogajalo pred vsakim testom, a zdaj se je zdelo še hujše kot kadarkoli.
Šlo se je za to, da mu Dwenir še kar ni ničesar sporočil. Nobenega znaka, sporočila, ničesar. To se je Feliksu zdelo izjemno nenavadno, obenem pa tudi zaskrbljujoče. Kaj se dogaja pri vrhovnih? Kaj se dogaja z Dwenirjem? Kaj če ... Kaj če je z Dwenirjem kaj narobe?
*
"Feliks, si v redu?" je nekega dne vprašala Doris Feliksa na šolskem hodniku pred poukom. "Zdiš se mi kajti nekoliko ... zaskrbljen."
"Ne skrbi, nič ni," se ji je zlagal sošolec in se živčno pospraskal po svojih temnih kratkih laseh, vmes pa iz svoje garderobne omarice vzel težek učbenik za biologijo.
"Lažeš," je nemudoma odvrnila rdečelaska. "Kaj se je zgodilo?"
"Samo skrbi me to, da se mi Dwenir ni oglasil, odkar je odšel k Glawirju, da bi mu pokazal naše dokaze," je odgovoril Feliks.
Doris je za trenutek postala prav tako kot Feliks zelo prestrašena in zaskrbljena, a je hitro umirila svoje misli. Razlog za strah se ji je kajti zdel pretiran. Ni tako? Ko je to povedala Feliksu, je le ta zmajal z glavo in še kar s široko odprtimi zenicami strmel vanjo. "Ne skrbi, Feliks," mu je ponovila. "Strah je odvečen."