Upam da vam je zgodba všeč, pa čas mam zato pa pišem nov del.:heart:
Torej...

Ko mi to pove, se res malo pomirim. Še bolj napeta pa postanem, ko vstopim notri. Povsod so policisti v uniformah, ki izgledajo zelo zaposleno. In vsi, res čisto vsi, ki jih vidim so starejši od mene. To me ne bi smelo presenetiti, glede na to, da sem stara 19. Kakorkoli, gospod me odpelje v načelnikovo pisarno.
"O, mrs. Rose! Stopite naprej." me pozdravi.
Ampak za božjo voljo, zakaj me vsi kličejo Rose?
"Dan. Oprostite že onemu gospodu sem povedala, da nisem Rose. Ime mi je Bronja."
"Yes, yes vem to. Ampak tvoje ime se grozno težko izgovori, zato želim, da je vaše službeno ime Rose. Bi bilo tako v redu?" me vpraša.
"Ja seveda," panično odvrnem.
Nato predme potisne kup papirjev. Shranjeni so v mapi. Na njej piše
*pod*Izpolni!*pod*
"To vse moram izpolniti? In prebrati?" osupnem.
"Ne seveda ne samo podpišete se spodaj pod vsako." mi odvrne.
*i*Ne vem no. Kaj pa če je kaj takega kar bi morala vedeti. Da me ne ogoljufajo. Tu sem, da rešujem primere, ne pa da pišem parkirne kazni.*i*, pomislim.
*i*Po drugi strani pa, komu se da vse to prebrat?*i*, razmislim.
Na koncu se le podpišem pod vsako. Kaj hudega pa se lahko zgodi? Nič, a ne?
Ko pridem ven, me brat še vedno čaka.
"Ugotovil sem, da je najno stanovanje 2 minuti hoje stran. Zato sem prišel pote." mi pove.
"O, hvala ti. Greva?"
"Ja seveda."
Odpraviva se. In res, najno stanovanje je takoj za vogalom. Super. Zdaj pa moram preveriti kje so bližnje trgovine z oblačili in hrano seveda. Morda lahko greva na srehod.
"Ej a si razpoložen za en sprehod?" ga vprašam.
"Ja, seveda." mi pove.
Sprehajava se in najdeva prvo trgovino z živili. Kljukica. Želim si vstopiti in brat je začuda za. Ko pa prideva notri, na tleh nezavestno leži prodajalka. Neka stranka zbeži iz trgovine nekdo drug pa na ves glas zakriči.
*i*Ojoj, to ne bo dobro.*i*, pomislim.

Se nadaljuje...

Za zdaj je to to. Bye...