PisalnicaPRINC TEME 1. del
12
»V tistem času, pred petdesetimi leti, je bilo težko preživeti. Nikomur nisi mogel zaupati, obenem pa si svojo zgodbo z veseljem prelil na papir. Bil je čas nezaupanja, čas ustrahovanja. Ko je umrl naš voditelj Leon Valento, verjetno ga je umorila Sekta Temnega princa, je deželo zajel strah. Poleg tega je naša stran izgubljala. Toda tiste, ki jih je strah je bilo lažje voditi. Zato je STP ustrahovala še bolj. Nasprotnike je zapirala in mučila. Vohune so ubili na kraju mesta. Naš narod se je moral organizirati. Dečki so morali že pri enajstih letih postati vojščaki. Me, deklice, pa smo morale skrbeti za hrano za vojsko. Molža vsak dan, sajenje novih plodov enkrat na teden. Toda od bomb in granat je bila zemlja nerodovitna in trda. Nismo mogli pridelati kakovostne hrane. Toda morali smo jesti. Zastrupljali smo sami sebe, a smo morali jesti. Včasih sem razmišljala, kaj se bolj splača, da umrem od lakote, ali umrem od strupa v hrani. Grozno, dragi moji, toda to sem prestala. Kmalu je umrla živina. Nismo več imeli mleka in mesa in jajc in masti. Nato se je uprla še zemlja in prisiljeni smo bili kupiti posest v gozdu. Odkrile smo gozdne sadeže, ki smo jih zamenjali za mleko tamkajšnjega kmeta. Včasih smo jih nekaj nabrali zase in smo pač dobili manj mleka. Našim vojakom so se povrnile moči. Kmalu so bili izenačeni z nasprotniki. Toda spet so bili padci. Nato znova vzponi. Obdržali smo se nad gladino. Toliko, da smo preživeli. Kmalu se je vojna končala. Najhuje je bilo, da nismo vedeli, kdo je stal za vsem tem. Princ teme, toda kdo?« Babica je nehala s pripovedjo. Nalila sem ji kozarec vode. Izpila ga je na dušek. »Oh, babi…Kaj, če se zgodovina ponovi? Kaj, če bo Princ teme znova zavladal ozemlju?« »Ne skrbi, draga Emilija, ni mogoče. Kajti zdaj bi bil videti bolj klavrno, se ti ne zdi?« me je potolažila babi. Toda vsega ne verjamem. Princ teme bi bil lahko prisoten v sobi…
Hvala vsem, ki ste me pri pisanju podprli!!!! Nadaljevanje še pride!!! :relaxed::relaxed::relaxed::thumbsup:
Hvala vsem, ki ste me pri pisanju podprli!!!! Nadaljevanje še pride!!! :relaxed::relaxed::relaxed::thumbsup:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ooo Kul
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaaaa!!!! sem vedla!!!!! Samo pogum rabiš, vidiš? kako kuuuuuuul :heart::heart::heart::heart: Rabim nov del!!
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ZZZZZZZZZZEEEEEEEEEELLLLLLLLLLOOOOOOOOOO DOBRO! :grinning::grinning::grinning::grinning:
2
Star wars
Moj odgovor:
Anonimna punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
NEobladovanje jeze
Hejjj. Sem ena prijavljena PILovka, ampak res nočm, da se razve kdo sem.
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
Torej... Jaz res ne morem obvladovati jeze. Razjezim se npr, ko nimam dovolj pozornosti, ni po moje itd.. Sej v šoli se nena. Samo doma pa... Ne bom zdj rekla, da sm za koga ne varna, ampak vseeno ni fajn ko se nekdo dere nate. To je oblika psihičnega nasilja najbrš.
Sej čez čas se zavem, da sem naredila neki narobe in se opravičujem. Ampak za taka dejanja ni opravičila. Poleg tega to ni enkratno dejanje (dejanje ki bi ga naredila samo enkrat), ampak stvar ki se ponavlja vsak dan. Ali pa celo več krat na dan.
No. In včeraj sem se drla na starše. Vem, da to ni okej!!! Pač meni je res res žal za tisto. Pol sem šla v svojo sobo in od jeze, bese dihala kot pes. V glavnem težko se dihala. Vzela sem list in ga začela čečkat. Nisem vedela kaj naj, pa sem šla čečkat list, ker (baje) pomaga. Ampak vseeno mi ni bilo lažje. Potem... Potem... Sem vzela škarje in se šla rezat. Ampak samo toliko, da me je bolelo. Rezala sem si blazinico od prsta. Vem, da ni okej!!! Potem sem vzela barvico in so ko zarila v kožo da mam še zdaj 'flek'. To sem naredila samo zato, da sem začutila bolečino. Da sem se začela zavedati in sem prišla k sebi.
To sem povedala enim prijateljicam. Ne morm reč, da je neki ful pomagalo. Sej se bojijo zame in so mi pravile naj neham... Ampak ni tko izzi. Zdaj mi škarje skrivajo, ampak vseeno jih mam še doma.
Če je to res tako nujno ne vem. Ampak jaz res ne morm več tko zato sem to sem napisala. Res želim ostati anonimna.
*b*Ampak res se nočem v realnem svetu s kako osebo pogovoriti, ker ne vem kako pristopiti. Staršem pa NI šnans, da bi povedla. Kaki svetovalni delavki na šoli tudi ne, ker ne vem kako bi pristopila. Če že morm kam iti bi rje, da nekdo pride pome in opazi, da nekaj ni okej. Svetovalne delavke na naši šoli so pa itak res zlo antipatičene. Mamo eno psihologinjo, ki je še kr okej. Ampak ne vem kako naj grem k njej. K psihologu pa ne bi šla, ker pol morejo starši zvedet zato. Nisem še 18.*b*
Če vam kaj pomaga stara sem med 9 in 12.
Res če mA kdo kako idejo kaj naj, vsem res iz dna srca hvala!
Hvalaaa, vsem za pomoč!
