"In tako je princesa pogledala prijatelje, se jim nasmehnila in njihova zgodba se je končala."

Zaprla je knjigo iz debelega vijoličnega usnja in jo podržala v rokah. Pogledala je poslušalce, ki so jo s široko odprtimi očmi opazovali in ni znala prepoznati, če na njih vidi očaranost ali žalost. Eden od otrok je zaploskal, zasmejal se pa ni nihče. Nerodno se jim je nasmehnila in rekla: "Le knjiga je, otroci. Ni resnična."

Vsi so si glasno oddahnili in Fleurdesia se je tiho zasmejala, ko je videla njihove široke nasmehe, ki so se spet pojavili na obrazih. Začeli so se pogovarjati, potem pa je drobna deklica s črnimi lasmi sramežljivo dvignila ročico in rahlo poskočila.

"Želiš kaj vprašati?" jo je prijazno vprašala Fleurdesia. Deklica je počasi pokimala.

"Ali so v-vsi ostali umrli?"

Drugi otroci so utihnili in pogledali njihovo prijateljico. Ta se je kaj hitro usedla nazaj na tla in se osramočeno poskusila skriti med drugimi.

"Nihče ne ve," je odgovorila pripovedovalka zgodbe. Zavzdihnila je. "Mogoče so umrli, a v princesinem srcu so ostali za vedno. Ampak ne pozabi, da je to le zgodba." Videla je žalostne obraze na otrocih. "Ne skrbite, svet je v resnici veliko lepši kot v tej," je hitro rekla "stari in raztrgani knjigi. Le kdo jo je napisal? In poglejte te ilustracije! Grozne so!"

Otrokom je pokazala ilustracije in s smešnim glasom oponašala besede, napisane v knjigi. Otroci so se smejali z njo in verjeli njenim besedam. Kako smešne ilustracije! Le naivnež bi verjel, da se takšne stvari dogajajo tudi v resničnem svetu.

***

Naslanjala se je na pozlačeno ograjo in s kotičkom očesa opazovala gospodarico. V levi roki je držala rdečo vrtnico, ki jo je pobrala na kraljičinem vrtu. Tega ne bi smela narediti, a ni se mogla upreti lepoti cvetlice, ki je rasla in se smejala temu lepemu sončnemu dnevu. Nebo je bilo brez oblačka in bližal se je večer.

Ko je videla, da je princesa položila knjigo na stekleno mizl sredi drobnega vrta, je vrtnico skrila v žep. Videla je, kako je princesa pozvala otroke, naj gredo domov in počasi vstala. Stala je pri miru in gledala, kako so tekli po kamniti poti in skočili preko ograje. Bil je eden prelepih prizorov. Sonce je zahajalo in zadnji sončni žarki so se zapletali v princesine rožnate lase. Zapihal je topel veter, ki ji je razmršil lase.

Princesa se je obrnila in pred njo je stala Calipsso. Prihod varuhinje jo je prestrašil in rahlo je poskočila. Ni pričakovala, da jo bo zagledala tako blizu.

"Pozdravljeni, princesa," je rekla Calipsso in se priklonila. Sklonila je glavo, a že čez trenutek začutila, kako jo je princesa prijela za roko in ji pomagala vstati.

"Pozdravljena, Calipsso," je rekla in se široko nasmehnila. "Nisem te pričakovala. Mislila sem, da se še nekaj dni ne boš vrnila."

"Angeli so me spustili malo prej, princesa."

"Kako lepo te je videti! Sem mislila, da bom morala še dolgo ostati z otroki iz kraljestva." Zavila je z očmi in se zasmejala. "To knjigo sem jim prebrala že tretjič."

"Katero knjigo ste jim prebrali?" je vprašala Varuhinja.

"Oh, saj veš, tisto o princesi Amiri, ki se je podala v vojno in je edina preživela skupaj z nekaj prijatelji." Na princesinem obrazu se je videlo, da ji ta knjiga ne ustreza najbolj.

"Te knjige nikoli niste marali," je potrdila Calipsso.

"Si jo ti?" se je nasmehnila princesa.

"Moje mnenje ni pomembno."

Fleurdesia je zavzdihnila, saj se ji ni ljubilo prepirati. Calipsso ni imela čustev, ki bi jih želela pokazati. Bila je le Varuh in njen edini namen je bil, da varuje njeno gospodarico.

Na tla je počasi padel rdeč vrtnični list. Pripadal je vrtnici v Calipssinem žepu. Fleurdesia je zagledala vrtnico in jo potegnila iz žepa. Podržala jo je v roki in jo vrnila Calipsso, ki je bleda gledala princesino roko. "Za koga pa je?" jo je vprašala in pomežiknila.

"Lahko je vaša, princesa," je odgovorila Calipsso, a ni stegnila roke. Obstala je na mestu in čakala. A Fleurdesia se ni stegnila ponjo. Pogledala je v sive oči Varuhinje, a ji te niso vrnile pogleda. Stopila je korak nazaj.

"Kar ti jo imej, Calipsso."