hejla.
se opravičujem ampak prejšnje zgodbe ne bom nadajevala saj se mi je ta zdela boljša za izboljšavo. hvala!
----------------------------------------------------------
Mark se je zbudil. Pretegnil si je svoje dolge, kosmate roke ki so bile polne mišic. Imel je lepo, svetlo polt kakor jogurt. Skuštral si je svoje svetle, blond, skodrane, kratke lase ki so štrleli vsak v svojo smer.

Vstal je, naredil tri počepe. Oblekel si je svojo najljubšo majico, belo s sivimi črtami in rumenimi krogi. Nadel si je še kavbojke in že se je odpravil.
Stopil je v kuhinjo, si pogrel čaj in usedel se je na bel kavč. Prižgal si je nov televizor, ki je bil poln poročil.
»Danes je bil ponovno prepir med kmeti, ki so se kregali, kdo ima boljšo kmetijo. Župan mesta Radoko pravi, da je v našem malem, čistem okolju, veliko ljudi brez glave. Le kdo ve, kaj je mislil s tem« je poročala novinarka Tanja Slamnikova na programu 10.
»Enkrat bo moja.« si Mark zamrmra veselo in stopi do skodelice čaja. Pil ga je počasi saj je bil vroč in kar naenkrat se je polil po svoji beli majici.
»Joj, ne!« zavpije«Zakaj ravno ta?!«
Skočil je do svoje spalnice, kjer si je želel zamenjati majico.

Obrnil je omaro na glavo, da bi našel primerno, tista ki bi se prilegala h njegovimi modrimi, sijočimi in bleščečim očem. Njegove oči, so bile podobne temnemu, bleščečem morju. Spominjale so ga na Titanik, ki se je potopil in ga iščejo vsi. Bile so tako skrivnostne, da se nobena punca, ni mogla upreti nečemu takemu.
»Joj!«kar ni nehal govoriti sam sebi, saj se mu je že mudilo. Kar naenkrat pa zazvoni.

Mark brez majice stopi do vrat in zagleda poštarja. Imel je nenapovedano pošto, ki jo ni naročil. Poštar ga je za pozdrav objel in pohvalil nad njegovimi mišicami.Brez razloga mu pravi:« Ah fant,... bodi vesel da jih imaš. Poglej se! Si lep in čeden tudi privlačen si! Jaz sem že star, nobena me noče. Poglej moje skuštrane lasje, ki so kakor kup slame. Moje telo je temno kakor preliv za torto, čokolada z odtenkom črne. Prosim, bodi vesel.«
Mark ni rekel nič. Le gledal ga je začudeno in mu vzel paket iz rok.
»Hvala« reče zamišljeno in zapre vrata. Začudeno je stopil v svojo vilo.
Paket je odnesel v dnevno sobo, ki je bila kakor nebesa. Bila je velika in bela, moderna in privlačna. Položil ga je na mizo, sam pa se je raje odpravil naprej, na iskanje svoje majice.

» O hej Marki!« se zasliši nežen in tihi glas, ki je zvenel kakor veselje in svoboda. »Imel si odprta vrata. Prišla sem te pozdravit«.
Mark ni vedel kdo je to in koga trenutno posluša, saj je bil v kupu oblačil, zato ni videl.
Umaknil je črno majico ter sivo trenerko in se začudil. Videl je Laro. Bila je lepa kakor biser. Imela je dolge, rjave lasje, ki so bili kakor vroča čokolada. Lasje so ji zakrivali četrtino obraza. Videlo se je le temno rjavo oko s senčilom. Njen obraz je bil vesel in borben in malo tudi prestrašen.
»Kaj bi rada? Ven iz moje hiše, takoj!« jezno reče, si obleče svetlo modro srajco z zelenimi črtami in rdečimi kvadrati. Gre do vrat sobe, kjer je stala, in jo porine. Zaklene se v svojo razmetano sobo in si govori sam pri sebi :« Joj, zakaj sem pustil odprta vrata? «
»Marki?!« začudeno kruči Lara, izza hodnika. »Odpri, prosim. Le pojasnila bi ti. Res, ni bilo to kar si videl.«

Mark se je vsedel na svojo zakonsko posteljo, polno oblačil, in planil v jok.
Zaslišal je trkanje.
Mark je postal jezen. Postal je tako besen, da je prijel lopar za tenis, ki je ležal v kotu sobe in zamahnil proti namizni omarici. Iz sobe je Lara slišala le kričanje in razbijanje. Bilo jo je strah. Bila je živčna saj ve, da je ona kriva. Želela je oditi, a bilo je prepozno. Vrata so se odprla. Videla je razmetano sobo polno oblačil in uničeno nočno omarico. Pred vrati je stal Mark, ki je bil rdeč v obraz kakor zrel paradižnik, kakor barva krvi. V roki je imel še kar lopar in bil je zlomljen. Njegovi svetli lasje so bili po njegovem celem obrazu razkuštrani. Bilo mu je vroče, bil je moker in jezen, edina stvar, ki je padla na glavo Lari je, da pobegne.

Ravno, ko je želela obrnit pete, je Mark spregovoril.
»Larica, Larica, Larica... kar si naredila si naredila. Ni poti nazaj.« ji reče dokaj mirno in zelo nenavdno, nasmejano. Bil je jezen na dnu srca, a obraz je kazal drugače: da mu je vseeno, naj gre iz njegovega srca in življenja, naj ga pusti umreti.
»Oprosti!« se vlijejo solze, kakor Aprilski deževni dan. Lara je padla na kolena in želela odpuščanja. Zgrabi ga za nogo in ga prosi s solznimi očmi.
»Vem naredila sem napako, priznam, a življenje gre naprej«. Mark jo je le čudno gledal in se ji posmehoval. »Ja, saj gre naprej! A moj bo šel brez tebe! Izgini mi pred oči! Spusti mojo nogo!« ji reče in si popravi svoje lasje in jo brcne v stegno.
»Prav... a žal ti bo« vstane kakor da je ravnokar zmagala borbo med vitezom, ki vedno zmaga, si popravi svoje lasje in se odmakne 3 centimetre nazaj.
»Žal česa? Varanja? Lej ljubica moja! Ti še ni jasno? Varala si me! In to 4 leta! Izsiljevala si me za denar, ne ljubiš me! Od mene si želela le denar, mojo hišo, moj avto! Tudi če sem bogat, še ne pomeni, da bom bil z neko žensko ki je priča varanja. Ti ni jasno! Izgini h svojim staršem in se jokaj tam! Tu me pa pusti. Dosti si naredila zame. Hvala!«