Prejšnjič: »Hvala Matt« sem rekla in vzela ponujeni listek.
***
Odpravila sem se v sobo. Tam sta me čakali Cloe in Zoey. Sedeli sta na tleh in vsaka je v roki držala nekaj puhastega in zelenega. Pomislila sem: »O, ne! Mar nista uresničili tistega načrta?« Na mojo veliko žalost sta ga uresničili. »Hej Sophie!« sta pozdravili. »Ne veš kako bomo zažigale v teh kostumih!« je rekla Zoey. »Ja in kako srčkani so!« je dodala Cloe. Okej, vem da sta to moji najboljši prijateljici, ampak včasih sta malo trčeni. »Hm, super dekleti!« sem rekla veselo. V glavi pa sem kričala. Če bomo take šle na ta nastop talentov, nas bodo vsi imeli za strašne čudakinje. »Cloe, Zoey?« sem ju previdno poklicala. Nameravala sem jima razložiti, da po moje ta ideja malo šepa. Nato pa sem si v tistem premislila. »Am, nič, nič« sem zamrmrala. Potem pa se mi je porodilo ključno vprašanje. »Kaj pa bomo delale v teh kostumih? Saj ne mislita, da bi zares bile hip hop knjižni molji?« sem ju vprašala. »Ah, ne. To bi bilo čudaško.« sta me zavrnili. »Pravzaprav, sva se odločili, da bomo recitirale pesem« mi je navdušeno pojasnila Cloe. Okej, to je ŠE bolj čudaško, sem pomislila. Le kako naj jima povem da nočem biti oblečena v to zeleno volno pred celo šolo in recitirati neko butasto pesem? »Poglejta« sem rekla. »Jaz imam grozno, strašno tremo pred kakrkolišnimi nastopi« sem lagala. »Bo bilo možno da bi to izvajali samo vidve? Pa še ogromno dela imam z šolo in Davidom« sem povedala, tokrat deloma po resnici. Cloe in Zoey sta povesili pogled. »No, če imaš res toliko dela…« je zavzdihnila Zoey. »… bova pač sami« je skomignila Cloe. »Res mi je žal« sem rekla. Odločila sem se da bom poklicala Matta. »Nekoga moram nujno poklicati« sem jima rekla. Pokimali sta. Šla sem v kopalnico in zaprla vrata. Bilo mi je zares hudo ker sem takole pustila Cloe in Zoey na cedilu. Zavzdihnila sem nato pa iz žepa potegnila dokaj zmečkan listek. Razgrnila sem ga in pogladila. Vtipkala sem Mattovo številko. Takoj se je oglasil. »Hej, Sophie! Si se odločila?« je rekel. »Pravzaprav, nevem. Strah me je in vse skupaj se lahko izredno zaplete.« sem odgovorila. »Pa se ne bo. Vse bo v redu boš videla« me je tolažil. »No… prav.« sem pristala. »Super! Kdaj se dobimo? Danes? Jutri?« je vpraša Matt. »Mogoče reciva že kar danes« sem rekla. »Prav. Na primer ob petih?« Pomislila sem. »Bolj mi bi ustrezalo ob treh« sem odvrnila, gledajoč na uro. »Prav. Jaz imama itak ves dan prost« se je strinjal. »Torej sva dogovorjena?« sem vprašala. »Ja« je potrdil Matt. »Hvala, adijo« sem se poslovila. »Cav, ne pozabi ob treh« je odzdravil Matt. Celi dve uri sem tako čakala. Matt me je nameraval poklicati ko se bosta z Davidom odpravila proti knjižnici. Ko je ura KONČNO odbila tri popoldne je Matt poklical. »Hej, hoj Sophie! Midva se zdaj odpravljava. Čez kakih 10 minut bodi tam« je sporočil. »V redu« sem odgovorila. »Si v redu?« je zaskrbljeno vprašal. »J – ja. Vse je v redu.« sem rekla. Sklepala sem da me je to vprašal zaradi mojega drhtečega glasu. »Samo malo sem živčna« sem pojasnila. Iz telefona se je razlegel Mattov pomirjejoči glas. »VSE bo v redu Sophie! Res, ne skrbi.«
***
Vem, dvakrat (DVAKRAT) sem rekla da se bo zgodba nadaljevaal pa ni bilo nič. Grozna oseba sem:disappointed_relieved:! Obljubim da bom spet začela redno objavljati zgodbo. Vsak dan!
Lp,
Ravenclawgirl