*b* Poglavje 4: Mir pred novimi nevihtami *b*
Naslednje jutro je Sophie vstala ob zvokih galebov in vonju sveže kave, ki je prihajal iz kuhinje. Viktorija je že sedela za mizo, v svileni halji in z nasmeškom.

»Dobro jutro, spiš kot medved,« se je zarežala.

»Nisem več navajena take tišine,« je odvrnila Sophie, se pretegnila in si popravila lase v figo. »Mislim, v Firencah je mirno na poseben način. Kot da me mesto ne želi zlomiti.«

»To si čudno povedala, ampak okej. Danes gremo z Eleno in Chiarro na sprehod, ok? Pripravljata nama neko mini turo.«

Sophie je rahlo prikimala. Gabriel ji ni več prihajal v misli, vsaj ne pogosto. Potiskala je njegov obraz globoko vase, kjer ni več bolelo.

*b* Ulice Firenc, pozno dopoldne *b*
Dekleta so se dobila pred cerkvijo Santa Croce. Elena in Chiara sta že čakali, sproščeni, v pisanih oblekah in s sončnimi očali.

»Ciao ragazze! Siete pronte per il tour delle meraviglie?«
(Hej punce! Ste pripravljene na ogled čudes?) je vzkliknila Elena.

»Sempre pronte, baby!« (Vedno pripravljene, draga!) se je zasmejala Viktorija in jih vse objela.

Chiara je pokazala na ozko ulico. »Iniziamo da lì, c'è una gelateria incredibile!«
(Začnimo tam, je ena neverjetna sladoledarna!)

»Certo, il gelato prima di tutto!« (Seveda, sladoled najprej!) je odvrnila Sophie z nasmehom.

Dekleta so hodila po tlakovanih ulicah, vmes občudovale trgovinice z ročno izdelanimi čevlji in stare kičaste razglednice, ki so jih prodajali starejši možje pred butiki. Medtem ko sta Elena in Chiara vodili pogovor v italijanščini, sta si Sophie in Viktorija izmenjali nekaj šepetov v slovenščini.

»Tale Chiara je res simpatična,« je rekla Sophie.

»Ja, pa Elena je prava energijska bomba. Prvič, da mi ni dolgčas z drugimi puncami.«

»Ti pa nisi ravno znana po potrpežljivosti,« se je nasmehnila Sophie.

»Ti pa nisi znana po tem, da bi se zabavala. Torej – mogoče se lahko midve kaj naučiva druga od druge.«

Pomežiknili sta si in nadaljevali za italijankama, ki sta že preizkušali šest okusov sladoleda.

»Devi provare questo! Pistacchio al sale! È spettacolare!«
*i* (Moraš poskusiti tole! Slana pistacija! Je spektakularna!) *i* je navdušeno vzkliknila Chiara in podala žličko Sophie.

»Mmmm… è veramente buono!« *i* (Mmmm… res je dober!) *i*

»Lo so! Solo in Italia!« *i* (Saj vem! Samo v Italiji!) *i*

*b* Popoldne, pogled z mostu Ponte Vecchio *b*
Dekleta so sedele na kamniti ograji, noge viseče čez rob, sonce pa se je počasi spuščalo. Sophie je zaprla oči in pustila topli svetlobi, da se je razlila po njenem obrazu. Prvič po dolgem času ni čutila strahu, tesnobe… ali hrepenenja.

»Ho l’impressione che ci aspettino due mesi magici, ragazze,« je tiho rekla Elena.
*i* (Imam občutek, da nas čakata dva čarobna meseca, punce.) *i*

»Sì, magici e forse… pieni d’amore?« se je zasmejala Chiara.
*i* (Ja, čarobna in morda… polna ljubezni?) *i*

Viktorija se je zalotila, da je zamišljeno pogledala proti baru čez reko – točno tja, kjer je včeraj stal Gabriel. A to ni omenila. Ne še.

Sophie pa je odločno obrnila pogled proč. Ne bo si več dovolila, da bi si kdorkoli ukradel misli. Ne še. Ne zdaj.

*b* Poglavje 5 *b*
Minil je teden dni od prihoda v Firence. V tem času so si dekleta nabrala cel kup spominov – od popoldanskih siest v senci mediteranskih dreves, do dolgih večerov ob reki Arno, kjer so z Eleno in Chiarro smejale do solz.

Sophie je končno spet začela dihati. Mesto ji je dalo občutek, da lahko znova zaživi – počasi, po svojem tempu.

*b* Neko toplo poletno večerje *b*
Sophie je tistega večera odšla sama na sprehod. Viktorija je šla s Chiarro na nek koncert, Elena pa je rekla, da ima zmenek. Firence so bile v zlati svetlobi, polne vrveža, a kljub temu mirne.

Ob nekem vogalu je opazila barvito tablo, ki je nihala nad izložbo stare knjigarne.

“Concorso Fotografico: Cattura l’anima della città – Prijave odprte!”
*i* (Fotografski natečaj: Ujemi dušo mesta – prijave odprte!) *i*

Zasvetile so ji oči.

Fotografija je bila nekoč njen svet. Uporabljala jo je kot orodje, da je iz sveta izrezala stvari, ki so ji bile lepe. Čiste. Nepoškodovane.

Z roko je pretipala telefon v žepu in se odločila: prijavila se bo.

*b* Poglavje 5 – Tekmovalnost *b*
Ura je bila že nekaj čez pet, ko je Sophie sedela na robu klopi v studiu, prsti pa so rahlo trepetali nad objektivom. Prostor je bil poln tihega pričakovanja, z mehko svetlobo, ki je padala skozi visoka okna, polna starega prahu. Učiteljica fotografije, gospa Donati, je že začela z razlago kompozicije in svetlobe, ko so se vrata odprla.

V prostor je vstopila Luna, tokrat v črni laneni srajci in z brezhibno urejeno frizuro, z rahlo vzvišenim izrazom na obrazu. "Scusate il ritardo," *i* (Oprostite za zamudo)*i* je rekla, a ton glasu ni izražal obžalovanja. Njene oči so se takoj ustavile na Sophii, kot da bi jo zaznala kot edino pravo konkurenco.

"Guarda chi si è iscritta," *i* (Glej, kdo se je vpisal) *i* je polglasno rekla eni od drugih tečajnic. Sophie je zaznala hladno noto v glasu, a ni rekla ničesar. Poskušala je ostati osredotočena.

Nato je prišel še nekdo.

Vrata so se znova odprla – skoraj teatralno – in vstopil je Leo. Njegova majica s kratkimi rokavi je bila rahlo zmečkana, lasje razmršeni, v rokah pa je nosil zvezek in kamero.

"Mi dispiace! C'era traffico," *i* (Oprostite! Bil je promet) *i* je rekel z nasmeškom. Njegove oči so obstale na Sophie.
sedel je zraven nje.
"Ciao, bella." *i* (Hej, lepotica.) *i*

Sophie je zardela in se sunkovito obrnila proč, a Leo se ni dal. z dlanjo pomignil k svojemu zvezku. "Hai bisogno di aiuto?" *i* (Rabiš pomoč?) *i* jo je vprašal z nasmeškom, ki bi ga bilo težko prezreti.

Sophie je zamomljala nekaj v smislu: "No, grazie." *i* (Ne, hvala.) *i* A srce ji je začelo hitreje biti.

Luna je sedela nasproti in gledala vse skupaj s stisnjenimi ustnicami.

Ko so dobili nalogo – fotografirati določeno sceno z uličnim portretom – se je Luna prva oglasila.

"Posso lavorare con Leo?," *i* (Lahko delam z Leom?) *i* je rekla hitro. Njene oči so izzivalno gledale Sophie.

Leo se je malce zmedel, nato pa se obrnil proti Sophii:
"Ti va di lavorare con me?" *i* (Bi ti delala z mano?) *i*
Sophie je pogledala v tla in skomignila: "Come vuoi..." *i* (Kakor hočeš...) *i*

Leo se je zadovoljno nasmehnil.
Luna je postala trda kot kamen.

Ko se je ura končala in so se pripravljali na prvi izhod na teren, je Luna stopila bliže Sophii. "Non pensare che il sorriso di Leo significhi qualcosa," (Ne misli, da Leov nasmeh kaj pomeni) je rekla ostro. "È gentile con tutte." *i* (Je prijazen z vsemi.) *i*

Sophie je globoko vdihnila, a ni odgovorila.

Ko je Leo to videl, se je spet pojavil ob njej. "Ti porto un gelato? Dai, ti faccio ridere." *i* (Ti prinesem sladoled? No, da te spravim v smeh.) *i*

Sophie se je sicer nasmehnila, a še vedno zadržano.

V mislih pa je vedela – Luna jo je opazovala. In čeprav ni hotela priznati... nekaj v tej tekmovalnosti jo je žgalo.