V večernih urah je Leo pripravil presenečenje za Sophie. V majhnem, a čudovito okrašenem apartmaju, okrašenem s svečkami in nežno glasbo v ozadju, je vse pripravljeno za večer, ki naj bi Sophii polepšal misli.

Leo jo nežno povabi, da vstopi.


“Sophie, stasera voglio che ti dimentichi di tutto. Solo io e te, niente pensieri brutti.”
*i* (“Sophie, danes zvečer želim, da pozabiš na vse. Samo midva, brez slabih misli.”) *i*

Sophie se rahlo nasmehne, a v očeh se ji še vedno zrcali skrb.


“Leo, non so se riuscita a dimenticare… ma grazie per averci provato.”
*i* (“Leo, še vedno ne znam pozabiti… ampak hvala, da si poskušal.”) *i*

Leo ji prime roko in jo nežno stisne.


“Non devi farlo da sola. Sono qui per te, sempre.”
*i* (“Nisi sama pri tem. Tukaj sem zate, vedno.”) *i*

Sophie začuti toplino, ki ji počasi prežene nekaj skrbi.


“Ho preparato qualcosa di speciale. Vuoi vedere?”
*i* (“Pripravil sem nekaj posebnega. Hočeš videti?”) *i*

Sophie prikima in se usede za mizo, kjer jo čaka skrbno izbran meni z njenimi najljubšimi jedmi.

Sophie (z rahlim nasmehom):
“Sei davvero dolce, Leo. Forse stanotte riuscirò a dormire un po’ meglio.”
*i* “Res si prijazen, Leo. Mogoče bom nocoj lahko bolje spala.”) *i*

*b* VEČER OB FILMU *b*
Po večerji sta se usedla na kavč, v ozadju je tlela mehka svetloba sveč. Na televiziji se je začel romantični film, ki je ustvarjal prijetno vzdušje.

Leo je nežno zagrabil Sophie za roko in jo potegnil k sebi.

“Posso tenerti la mano?”
*i* (“Lahko držim tvojo roko?”) *i*

Sophie je malo zadrhtela, pogledala ga je v oči in nato pogled usmerila stran.

"Ehm... io... cosa ne so..."
*i* (Um... jaz... kaj pa vem..) *i*

Leo je rahlo zamrmral, a ni odnehal. S prsti je nežno drsel po njeni roki, kot da bi ji želel povedati, da je ob njej, da ni sama.

Leo je nadaljeval z nežnimi dotiki, rahlo drsel s prsti po njenem zapestju, nato po roki in nežno potegnil njeno roko bližje k sebi.


“Voglio solo che ti senta al sicuro con me.”
*i* (“Želim si le, da se ob meni počutiš varno.”) *i*

Sophie je globoko vdihnila in začutila, kako ji srce bije malo hitreje, a tokrat ne iz strahu, temveč zaradi nečesa toplega, prijetnega. Njegovi dotiki so bili nežni, brez pritiska.

Počasi je Sophie spustila ramo in rahlo naslonila glavo na Leo-jevo ramo.


“Forse... forse posso provare.”
*i* (“Mogoče... mogoče lahko poskusim.”) *i*

Leo se je nežno nasmehnil in stisnil njeno roko, njuna tišina je postajala polna obljub.

Sophie je začela globlje dihati, napetost se je postopoma stopila. Leo ji je s prsti nežno držal dlan, medtem ko se je njeno telo vse bolj sproščeno naslanjalo nanj.

Njegova bližina je postajala kot varen pristan, kamor lahko za nekaj trenutkov pobegne od vseh skrbi. Pogledala je Leoja in v njegovih očeh zasledila iskro nežnosti in potrditve.

Večer sta preživela v tišini, prepleteni z nežnimi dotiki in rahlimi nasmehi. Oba sta občutila, da je to nekaj posebnega, nekaj, kar nista hotela izpustiti.

Na koncu, ko je film zamrl in so sveče ugašale, je Leo nežno potegnil Sophie k sebi in ji položil roko okoli ramen.


"Sei bellissima."
*i* ("Si prečudovita.") *i*

Sophie je zaznala toplino njegove besede in se mu je počasi približala. Leo je pritisnil svoje ustnice na njene.

Po poljubu je Sophie počasi zaspala na njegovem kavču, njena glava naslonjena na njegovo ramo, medtem ko je Leo tiho opazoval njen miren obraz in občutil olajšanje, da je vsaj za trenutek našla nekaj miru.

Leo je sedel ob njej na kavču in z občutkom nežnosti opazoval njeno sproščeno obrazno mimiko. Njene trepalnice so rahlo trepetale, dihala je počasi in mirno – kot da je v njegovem naročju končno našla zatočišče.

Tiho je stisnil njeno roko v svojo, da je začutila, da ni sama. Ni mogel skriti nasmeha, ki mu je zmehčal srce.

„Ti amo,“ je tiho zašepetal in se naslonil nazaj, tiho uživajoč v trenutku, ki sta si ga ustvarila.