Pisalnica
Guysss novo poglavje je tu!
‿︵˓ʚ♡ɞ˓︵‿
Ko sem se po zabavi končno lahko vrnila v svojo sobo, sem si oddahnila. Ta večer me je tako izmučil, da sem hotela zaspati kar v oblačilih, a sem si splaknila obraz s hladno vodo in se tako zbudila. Preoblekla sem se v bolj udobna oblačila in odšla do groba svojih staršev, s sabo pa sem vzela šopek kristalnih vrtnic.
Nekaj časa sem samo sedela v tišini ter razmišljala, dokler nisem v kotičkom očesa zasledila premikanja. Na pokopališču ponavadi ni bilo veliko ljudi, razen oskrbnika, ki je večino časa preživel v svoji baraki. Rahlo sem se premaknila, v upanju, da bi videla obraz obiskovalca.
“Tako mi je žal...Tako... zelo... mi je žal...” Ramena so se mu rahlo tresla in počasi je vstal. Globoko, a tresoče je vdihnil in si obrisal oči. Zdaj sem končno lahko videla njegov obraz, ter s presenečenjem ugotovila, da je to neslavni, hladni princ Ruben.
Tiho sem obsedela ter počakala, da je odšel. Nato sem počasi stopala po gramozu do starega, zanemarjenega groba, pri katerem je bil prej Ruben. Nežno sem obrisala prah in zemljo z slike in zagledala mlado dekle. Ob sliki je pisalo: “Mia Thenelis – 17 let”. Bila je lepa, z svetlimi, valovitimi lasmi in toplimi, zelenimi očmi. Preden sem odšla, sem vzela eno od vrtnic iz groba mojih staršev in jo položila na njen grob.
***
Za zajtrk smo se kot po navadi zbrali vsi člani družine in Rhea. Miza je bila bogato obložena z rogljički, kruhki, sokovi, čaji, kavo, siri in nadevi. Prišla sem zadnja, vsa pomečkana in utrujena, medtem ko so ostali veselo kramljali in jedli.
“Ah, pa je le prišla kraljica!” Se zahihita teta. “Vidim da že uživaš svoje privilegije” doda stric.
“Tiho, podaniki!” Šaljivo odvrnem.
Po nekaj minutah izbiranja zajtrka in klepetanja, se obrnem k teti in jo vprašam:
“Teta, poznaš mogoče neko dekle po imenu Mia Thenelis?”
Mizo je zagrnila tišina in videti je bilo da je odraslim nelagodno. Teta in stric sta se spogledala in končno je spregovorila.
“Da srček, zakaj vprašaš?”
“Samo iz radovednosti.” Rečem in še naprej mažem svoj kruhek. “Je kaj narobe?”
Teta pogoltne slino. “Ne, samo... bila je mlado dekle... zelo pametna, uspešna, lepa... bila je tesna prijateljica princa Rubna... a nekega dne se je zgodila nesreča... z princem sta šla plavat v bližnje jezero... oba sta bila še mlada in naivna, ter nista vedela za najade v jezeru... Mia se ni nikoli vrnila.”
“Oh...”
Brez pravega veselja sem dokončala svoj kruhek. Ko smo vsi pojedli, smo tiho vstali, brez pogovarjanja in z ubitim vzdušjem.
***
Po zajtrku sva z Rheo odšli do Češnjevega gaja. Tam japonske češnje cvetijo celo leto, ter čez gaj teče bistra reka, ki je barve aquamarina, v njej pa plavajo pisane ribe. Trava je vedno zelena, ptice vseh barv pojejo neprestano in veverice tekajo sem in tja. Metulji živih barv letijo od rože do rože, majski hrošči pa se svetlikajo v zraku. Pajki gradijo mreže, na katere se nalepi rosa in ustvarja biserne vzorce, na manjših jezerih pa plavajo lokvanji. Rhea si je iznenada sezula čevlje in stekla do reke, jaz pa sem ji sledila. Sonce je prižigalo, medtem ko sva se špricali s hladno vodo ter lovili kačje pastirje, ki so brenčali okoli naju, nato sva nabirali školjke ter pojedli hrano ki je ostala od zajtrka. Na koncu sva se ulegli na mehko travo ter klepetali, dokler niso začeli zvoniti zvonci, ki so oznanjali kosilo. Hitro sva pospravili ter hihitajoče odhiteli nazaj do dvorca, iz katerega je že dišal vonj po pečenem piščancu.
Na mizi je že čakalo kosilo, juhe, predjedi, solate, meso, hrani kar ni bilo konca. Še vedno razigrani sva se z Rheo posedli. A še preden sem si postregla s hrano sem začutila prebadajoč pogled. Nasproti mene je sedel princ Ruben, ki mi je namenil prezirajoč pogled.
‿︵˓ʚ♡ɞ˓︵‿
To je vse za to poglavje, upam da je kokr tok dobr!
Anyways definicije za vas:
Najade - nimfe voda, mladenke nežnega obraza in bleščeče belega telesa, zato so bile nenehno predmet poželenja bogov ali smrtnikov. Nekateri trdijo da jih je zaplodila reka, v kateri živijo. (Slovar grške in rimske mitologije)
Aquamarin - svetlo moder kristal
‿︵˓ʚ♡ɞ˓︵‿
Ko sem se po zabavi končno lahko vrnila v svojo sobo, sem si oddahnila. Ta večer me je tako izmučil, da sem hotela zaspati kar v oblačilih, a sem si splaknila obraz s hladno vodo in se tako zbudila. Preoblekla sem se v bolj udobna oblačila in odšla do groba svojih staršev, s sabo pa sem vzela šopek kristalnih vrtnic.
Nekaj časa sem samo sedela v tišini ter razmišljala, dokler nisem v kotičkom očesa zasledila premikanja. Na pokopališču ponavadi ni bilo veliko ljudi, razen oskrbnika, ki je večino časa preživel v svoji baraki. Rahlo sem se premaknila, v upanju, da bi videla obraz obiskovalca.
“Tako mi je žal...Tako... zelo... mi je žal...” Ramena so se mu rahlo tresla in počasi je vstal. Globoko, a tresoče je vdihnil in si obrisal oči. Zdaj sem končno lahko videla njegov obraz, ter s presenečenjem ugotovila, da je to neslavni, hladni princ Ruben.
Tiho sem obsedela ter počakala, da je odšel. Nato sem počasi stopala po gramozu do starega, zanemarjenega groba, pri katerem je bil prej Ruben. Nežno sem obrisala prah in zemljo z slike in zagledala mlado dekle. Ob sliki je pisalo: “Mia Thenelis – 17 let”. Bila je lepa, z svetlimi, valovitimi lasmi in toplimi, zelenimi očmi. Preden sem odšla, sem vzela eno od vrtnic iz groba mojih staršev in jo položila na njen grob.
***
Za zajtrk smo se kot po navadi zbrali vsi člani družine in Rhea. Miza je bila bogato obložena z rogljički, kruhki, sokovi, čaji, kavo, siri in nadevi. Prišla sem zadnja, vsa pomečkana in utrujena, medtem ko so ostali veselo kramljali in jedli.
“Ah, pa je le prišla kraljica!” Se zahihita teta. “Vidim da že uživaš svoje privilegije” doda stric.
“Tiho, podaniki!” Šaljivo odvrnem.
Po nekaj minutah izbiranja zajtrka in klepetanja, se obrnem k teti in jo vprašam:
“Teta, poznaš mogoče neko dekle po imenu Mia Thenelis?”
Mizo je zagrnila tišina in videti je bilo da je odraslim nelagodno. Teta in stric sta se spogledala in končno je spregovorila.
“Da srček, zakaj vprašaš?”
“Samo iz radovednosti.” Rečem in še naprej mažem svoj kruhek. “Je kaj narobe?”
Teta pogoltne slino. “Ne, samo... bila je mlado dekle... zelo pametna, uspešna, lepa... bila je tesna prijateljica princa Rubna... a nekega dne se je zgodila nesreča... z princem sta šla plavat v bližnje jezero... oba sta bila še mlada in naivna, ter nista vedela za najade v jezeru... Mia se ni nikoli vrnila.”
“Oh...”
Brez pravega veselja sem dokončala svoj kruhek. Ko smo vsi pojedli, smo tiho vstali, brez pogovarjanja in z ubitim vzdušjem.
***
Po zajtrku sva z Rheo odšli do Češnjevega gaja. Tam japonske češnje cvetijo celo leto, ter čez gaj teče bistra reka, ki je barve aquamarina, v njej pa plavajo pisane ribe. Trava je vedno zelena, ptice vseh barv pojejo neprestano in veverice tekajo sem in tja. Metulji živih barv letijo od rože do rože, majski hrošči pa se svetlikajo v zraku. Pajki gradijo mreže, na katere se nalepi rosa in ustvarja biserne vzorce, na manjših jezerih pa plavajo lokvanji. Rhea si je iznenada sezula čevlje in stekla do reke, jaz pa sem ji sledila. Sonce je prižigalo, medtem ko sva se špricali s hladno vodo ter lovili kačje pastirje, ki so brenčali okoli naju, nato sva nabirali školjke ter pojedli hrano ki je ostala od zajtrka. Na koncu sva se ulegli na mehko travo ter klepetali, dokler niso začeli zvoniti zvonci, ki so oznanjali kosilo. Hitro sva pospravili ter hihitajoče odhiteli nazaj do dvorca, iz katerega je že dišal vonj po pečenem piščancu.
Na mizi je že čakalo kosilo, juhe, predjedi, solate, meso, hrani kar ni bilo konca. Še vedno razigrani sva se z Rheo posedli. A še preden sem si postregla s hrano sem začutila prebadajoč pogled. Nasproti mene je sedel princ Ruben, ki mi je namenil prezirajoč pogled.
‿︵˓ʚ♡ɞ˓︵‿
To je vse za to poglavje, upam da je kokr tok dobr!
Anyways definicije za vas:
Najade - nimfe voda, mladenke nežnega obraza in bleščeče belega telesa, zato so bile nenehno predmet poželenja bogov ali smrtnikov. Nekateri trdijo da jih je zaplodila reka, v kateri živijo. (Slovar grške in rimske mitologije)
Aquamarin - svetlo moder kristal
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face::nauseated_face:
Hecam se!
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
TO JE NAJBOLJŠA ZGODBA EVER
:kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes:
Hecam se!
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
TO JE NAJBOLJŠA ZGODBA EVER
:kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes:
3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Fuull dobra zgodba.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Goo queennn ful dobra zgodbaa🫶🫶
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tole je zelo dobro.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
a sm jaz edina k je misenla da je komentar od blackberry del zgodbe od kpop bahah,drgac zlo dobra zgodba lovam<33333
1
Moj odgovor:
Kraljicasmeha
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Skavi
hejjjm a kdo hod na skavte pač js hodm v enga od lj stegov in letos bomo mek emonado to pomen da so vsi lj stegi skp na taboru in bom s 5 svojimi sošolci in bo pomoje ful chringe a ma kdo kak nasvet
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
ful si lepo narisala . si prava umetnica:pen_ballpoint::pencil2::pencil::heartpulse:
