Budilka.
Skoraj sem že pozabila kakšen zvok ima, ker je toliko časa nisem uporabljala. Po vseh teh tednih je zopet zvonila.
Zastokala sem in se prevalila na drugo stran postelje.
"Bella, Bella, budilka!"
Je v mojo sobo privrihrala Hailey in se vrgla na posteljo.
"Čas je, da vstaneš!"
Zavzdihnila sem.
"Ja, Hailey, sem razumela."
Zasmejala se je in kljub temu, da je zmotila mojih pet dodatnih minut v postelji, jo je bilo videti veselo. Vsaj za kakšen trenutek.
Nato je v sobo vstopila mami in se nama nasmehnila.
"Hailey kaj ko bi se šla obleči ha?"
Jo je požgečkala in ta je prikimala, ter se še zmeraj nasmejana pognala iz moje sobe.
Ostali sva sami in vem, da sledi nekaj kar sem od zadnjega večera slišala že miljonkrat.
"Ljubica, saj veš da ti ni treba ne? Šola se je šele začela, res si lahko vzameš še nekaj časa zase..."
"Mami v redu sem. Res. Hailey že kakšen teden hodi v šolo in če lahko ona, lahko tudi jaz."
Nisem je čisto prepričala.
"V redu bom, res."
Stisnila sem ji roko.
"Zdaj pa se moram pripraviti."
Še za trenutek me je gledala nato pa prikimala.
"Seveda. Oprosti, ti kar."
Nasmehnila sem se.
Ko so se vrata zaprla sem zavzdihnila. Pravzaprav so nisem želela v šolo, moje psihično počutje je bilo še zmeraj totalno na nuli, a nekam v meni je želelo, da se zganem od doma in poskušam vsaj malo... *i*pozabiti.*i* Na vse.
Poleg tega vstopam v drugi letnik in ne bom mogla nadoknaditi snovi, če ne začenjam zdaj hoditi v šolo in mogoče bi bilo po celem poletju dobro videti vse *i*prijatelje?*i* Ljudi? Sošolce? Sploh nisem vedela katero besedo naj izberem.
Pravzaprav je bila moja edina prava prijateljica Ella.
A govorili nisva že od začetka poletja, ko se je zgodila ta nesreča z očetom in nisem imela dobrega občutka glede vsega tega.
Pogledala sem na uro. Deset čez sedem.
Pripraviti se moram, če ne bom še zamudila.
-------
Fak, fak, fak, ura je bila deset čez osem, pouk pa naj bi se mi začel ob osmih.
Stala sem pred vrati učilnice in se še zmeraj obotavljala.
Nato sem potrkala in vstopila.
"S-se opravičujem za zamudo."
Sem izblebetala ne, da bi sploh pogledala učiteljico slovenščine, ki je bila zdaj na urniku. Za malenkost sem dvignila pogled in videla, da vsi strmijo vame s tistim pogledom, ki sem ga sovražila bolj kot karkoli. *i*Usmiljenje.*i*
Opazila sem Ello, katere prostor zraven je bil še prazen. Pomignila mi je in se šibko nasmehnila.
"Pridi, prišparala sem sedež zate."
Je šepnila.
"Dober dan Isabella, sedi."
Sem slišala izreči učiteljico in v vsakdanjih okoliščinah bi bila vesela, če bi odnesla brez kazni a tokrat si nisem mogla pomagati, da ne bi začutila grenkega prikousa v ustih. *i*Vsi vejo. Čisto vsi.*i*
Brez besed sem sedla poleg Elle in čutila poglede ostalih na sebi.
"No khm, torej nadaljujmo kjer smo ostali. Brynn stran 77, drugi odstavek."
Iz torbe sem potegnila zvezke in še zmeraj na sebi čutila težek Ellin pogled.
"Si-si v redu?"
Pogledala sem jo in si želela zakričati, da zaboga nisem v redu a sem se le šibko nasmehnila in prikimala.
"Ja."
"Poslušaj... res mi je žal, za tvojega očeta, vem, da je bil super oseba in-in..."
"Ella, v redu je. Ne trudi se."
Kljub temu, da sem se trudila, iz svojega glasa nisem mogla izločiti tistega ostrega tona.
Zastrmela sem se v njene čudovite modre oči. Bila je ena od tipičnih popularnih deklet, ravni blond lasje, kristalno modre oči in vse kar jo je zanimalo se je vrtelo okoli zabav in fantov. A kljub vsemu je bila do mene vedno prijazna in nikoli me ni pustila na cedilu tako kot ostali, čeprav bi me lahko.
"Prav. Kakor želiš."
Malenkost užaljeno se je obrnila k učiteljici in sama sebe sem preklela.
*i*Zdaj si mogoče izgubila še Ello. Super.*i*
-----
Nekaj ur je minilo in bolj kot karkoli sem si samo želela domov, na hodnikih so mi sledili pogledi in z Ello se nisva dosti pogovarjali.
Pravzaprav sem ugotovila, da si je v teh parih mesecih našla še več prijateljev in med odmori je tičala s tistimi popularnimi dekleti.
Kljub vsemu je malo bolelo.
Konec zadnje ure sem jo srečala na hodniku.
"Hej Ella, žal mi je za prej," debelo sem pogoltnila. "Vem, da si hotela biti le prijazna ampak..."
Upala sem, da mi ne bo treba dokončati stavka.
"Hej, v redu je, res."
Hvala bogu. Nasmehnila se mi je.
"Pridi sem Belly, daj no."
Potegnila me je v objem in spomnila sem se kako zelo sem pogrešala ta vzdevek.
"Oo, veš kaj? Pridi danes zvečer na zabavo, pri Jamesu je! Mimogrede a sem ti povedala, da hodiva? Veš koliko ti moram povedati..."
Povlekla me je za roko in izgubila sem se v njenih besedah, saj sem razmišljala samo o nečem. Kljub temu, da je Ella prijazna in vse, ne bo nikoli razumela, kako je, ko izgubiš nekoga ljubljenega. Če bi, nikoli ne bi niti omenila zabave. O zabavah ne bom razmišljala še vsaj nekaj časa.
Komaj razmišljam o tem, kaj bom jedla za zajtrk, saj se vse vrti okoli smrti in očija. A nato me je prešinila drobna misel o tem, da oči definitivno ne bi želel, da zamudim svojo šestnajstko s tem, da sedim doma vsak večer. Spomnila sem se kaj mi je rekel, ko sem bila še čisto majhna.
"Veš, Bella, karkoli se zgodi, nikoli, nikoli, slišiš nikoli, ne pozabi živeti prav? Kej najbolj žalostno je, da večina ljudi samo obstaja, ti pa bodi ena tistih, ki tudi *i*živijo*i* prav? Vsak dan izkoristi kot, da bi bil zadnji."
"Torej prideš ali ne Belly?" Me je iz misli spravila Ella.
"Ja."
Sem prikimala.
"Pridem."
-------
WOOHOOOO UGANTEE KDO GRE NA ZABAVOOO, YESS BELLAA:heart::heart::heart::heart: (aksuli sm ponosna na ta zakluck)
nasledn deu bo tko spicy hahahah:heartbeat::heartbeat:
lovjuu