Pišem svoj prvi roman ever. Oddala ga bom svoji učiteljici slovenščine. Uživajte.





Sončni zahod za dva- 1. poglavje
Budilka je zazvonila ob petih zjutraj.
Po sobi se je razlegel njen nadležen piskajoč zvok, ki ga je Amaya običajno sovražila, tokrat pa je odprla oči še preden
je budilka drugič zapiskala.
Za trenutek je samo ležala v postelji.
Potem se je spomnila.
Morje.
Danes odhajajo na morje.
V trenutku je sedla pokonci.
Skozi zaveso so se v sobo plazili prvi žarki sonca. Nebo zunaj je bilo še rahlo modrikasto in mesto je spalo.
Amaya se je široko nasmehnila.
»Končno.«
Hitro je vstala in stekla do okna.
Na ulici skoraj ni bilo avtomobilov.
V zraku je bila tista posebna jutranja tišina, ki jo človek sliši samo zelo zgodaj.
Za njo so bili dolgi meseci šole.
Testi.
Domače naloge.
Zgodnja vstajanja.
Pred njo pa sta bila dva cela meseca poletja.
Dva meseca brez skrbi.
Dva meseca sonca.
In dva meseca morja.
Ko je prišla v kuhinjo, je mama že pripravljala zajtrk.
»Nisem še nikoli videla, da bi tako hitro vstala,« se je zasmejala.
»Danes je poseben dan.«
»Očitno.«
Na mizi so bile palačinke.
Amayine najljubše.
A bila je tako vznemirjena, da je komaj pojedla dve.
Vsakih nekaj minut je pogledala na uro.
Ob šestih naj bi prišla Tara.

Ob šestih in petnajst Max.
Ob šestih trideset pa odhod.
Ko je ura pokazala pet do šestih, je že stala pri vhodnih vratih s kovčkom.
Mama je zavila z očmi.
»Ne bodo prišli prej, če jih boš gledala skozi okno.«
»Nikoli ne veš.«
»Amaya.«
»Kaj?«
»Sedi.«
Amaya se je zasmejala.
A ni sedla.
Še vedno je gledala skozi okno.
In potem je zagledala znan avto.
»Prihajajo!«
Stekla je ven.
Vrata avtomobila so se odprla.
Prva je skočila ven Tara.
Tara je bila njena osemnajstletna sestrična in je imela vedno ogromno energije.
Objela je Amayo.
»POLETJE!«
»POLETJE!«
Obe sta zakričali tako glasno, da je nek sosed odprl okno.
»Še sonce spi, vidve pa že kričita,« je zamrmral.
Dekleti sta se začeli smejati.
Iz avtomobila je nato počasi izstopil še Max njen 21 letni sestrič.
»Vidve sta nori.«
»Dobro jutro tudi tebi,« je rekla Tara.
Max je zazehal.
»Ne govorita z mano pred osmo.«
»Ura je šest.«
»Točno zato.«
Amaya se je zasmejala.
Vedela je, da bo ta vožnja zanimiva.

Pol ure kasneje so bili vsi v avtomobilu.
Kovčki so bili naloženi.
Pijača pripravljena.
Prigrizki zloženi v torbah.
Tara je že sestavljala seznam pesmi.
Max je imel na glavi kapuco in je izgledal, kot da bo vsak trenutek zaspal.
Amaya pa je sedela ob oknu.
Ko so speljali, je začutila tisti prijetni občutek v trebuhu.
Začetek pustolovščine.
Mesto je počasi izginjalo za njimi.
Visoke stavbe so zamenjale hiše.
Hiše so zamenjali travniki.
Travnike gozdovi.
Sonce je medtem vzhajalo vedno višje.
Nebesa so postajala zlata.
»Poglej to,« je rekla Amaya.
Nad polji se je dvigovala rahla meglica.
Videti je bilo kot prizor iz filma.
»Lepo,« je rekla Tara.
»Mhm.«
»Max?«
»Mhm.«
»Spiš?«
»Mhm.«
»Prav.«
»Mhm.«
Tara se je začela smejati.

Po dveh urah vožnje so se ustavili na počivališču.
Max je prvi skočil iz avtomobila.
»Končno.«
»Pred dvema minutama si spal.«
»Zdaj ne več.«
Amaya si je kupila sladoled.

Čeprav je bilo še zgodaj.
Poletje je imelo svoja pravila.
Pravzaprav jih ni imelo.
Sedeli so na klopci.
Veter je nežno premikal drevesa.
Nad njimi so leteli galebi.
»Misliš, da bomo letos spoznali kakšne nove prijatelje?« je vprašala Tara.
»Verjetno,« je rekla Amaya.
»Jaz hočem spoznati nekoga zanimivega.«
»Ti vedno hočeš spoznati nekoga zanimivega.«
»Ker zanimivi ljudje obstajajo.«
»In potem ugotoviš, da niso zanimivi.«
»To je podrobnost.«

Ko so se vrnili na cesto, se je pokrajina začela spreminjati.
Zrak je postajal drugačen.
Topel.
Lahek.
Poletni.
In potem...
Amaya je nekaj opazila.
Najprej majhen moder pas na obzorju.
Komaj viden.
Nato večji.
In večji.
Njeno srce je poskočilo.
»Morje.«
Tara se je nagnila naprej.
»Kje?«
»Tam!«
Max je odprl oči.
»Kje?«
»Tam!«
Vsi trije so gledali skozi okno.

Morje.
Ogromno.
Bleščeče.
Neskončno.
Sonce se je odbijalo od gladine kot milijoni drobnih diamantov.
Amayi je zastal dih.
Nikoli se ni naveličala tega trenutka.
Prvega pogleda na morje.
Vsako leto je bil poseben.
Kot da ga vidi prvič.
»To bo najboljše poletje,« je rekla tiho.
Takrat še ni vedela, da bo čez nekaj dni na istem morju spoznala štirinajstletnega fanta z modrimi očmi.
Fanta po imenu David.
In da se bo njeno življenje začelo spreminjati ravno tisti trenutek, ko se bosta prvič pogledala.

Epilog: Združitev
David stoji nekaj metrov stran.
V prostoru je skoraj popolna tišina.
Njegov pogled obstane na njej.
Njeni dolgi temni lasje se svetijo v mehki svetlobi.
Oblečena je v prelepo dolgo obleko.
Videti je kot najlepši spomin, ki ga je kdaj nosil v sebi.
Ne more odmakniti pogleda.
In za trenutek se mu zdi, da se je ves svet ustavil.




2. poglavje: Fant z modrimi očmi
Tretji dan na morju.
In iskreno?
Počitnice so bile že zdaj popolne.
Nobenega zgodnjega vstajanja.
Nobenih domačih nalog.
Nobenih testov.
Samo sonce, morje in dejstvo, da lahko spiš do enajstih brez slabe vesti.
Ležala sem na brisači in gledala valove.
Veter mi je občasno razmršil lase, čeprav sem si jih že petkrat popravila.
Tara je nekje igrala odbojko.
Spet.
Ne vem, kako ji uspe.
Ženska pride na plažo in v petih minutah pozna polovico ljudi.
Če bi jo pustili samo na otoku, bi imela do večera organiziran piknik in skupinski chat.
Max pa je ležal pod senčnikom.
Na glavi sončna očala.
Roke prekrižane.
Videti je bil kot nek hollywoodski igralec.
Če ne bi smrčal.
»Max!« sem zaklicala.
Nič.
»MAX!«
Spet nič.
»Mislim, da je umrl.«
Po nekaj sekundah je dvignil palec.
»Na žalost ne.«

»Škoda.«
»Tudi jaz te imam rad.«
Zasmejala sem se.
Bil je najbolj nadležen bratranec na svetu.
Ampak tudi eden najboljših.
Po zraku je dišalo po soli in kremi za sončenje.
Nekje v bližini so se otroci prepirali zaradi napihljivega samoroga.
Nekdo je poslušal glasbo tako naglas, da smo vsi vedeli besedilo.
Pač normalen poletni dan.
Potem pa...
PLJUSK.
Tako glasno, da sem skoraj vrgla telefon iz rok.
Pogledala sem proti pomolu.
Nekdo je skočil v vodo.
Ampak ne tako normalno.
Ne.
Tip je očitno hotel narediti vtis.
In glede na to, da so se vsi obračali za njim, mu je uspelo.
Po nekaj sekundah je priplaval na površje.
Mokri temni lasje.
Rahlo razmršeni.
Kot da se sploh ni trudil s pričesko.
In nekako je ravno zato izgledalo dobro.
Ful dobro.
Z roko si je umaknil lase z obraza.
Takrat sem opazila njegove oči.
Okej.
Ne pretiravam.

Res ne.
Ampak njegove oči so bile noro modre.
Take svetle.
Skoraj iste barve kot morje.
Za trenutek je pogledal proti plaži.
In direktno proti meni.
O moj bog.
Moji možgani:
Ne glej ga.
Moje oči:
Prepozno.
Takoj sem pogledala stran.
Kot največja čudakinja.
Bravo, Amaya.
Res elegantno.
Verjetno zdaj misli, da si totalno čudna.
Po nekaj sekundah sem seveda spet pogledala.
Ker sem bila firbčna.
Pač ful firbčna.
Tip se je pogovarjal z dvema prijateljema.
Vsi trije so se smejali.
Bil je visok.
Vsaj zgledal je visok.
Imel je črno zapestnico na levi roki.
In tisti sproščen nasmeh.
Ne tistega nadležnega, samozavestnega.
Bolj takega, zaradi katerega se ti zdi, da bi se z njim lahko pogovarjal ure.
»AMAYA!«

Skoraj me je kap.
Tara.
Valda.
Kdo pa drug.
»Kaj je?«
»Pridi igrat odbojko.«
»Ne.«
»Zakaj?«
»Ker sem na počitnicah.«
»To ni razlog.«
»Je.«
»Ni.«
»Je.«
»Ni.«
»Je.«
»Greš.«
Pet minut kasneje sem stala na igrišču.
Proti svoji volji.
Pesek me je žgal v noge.
Sonce me je peklo v obraz.
Tara pa je izgledala, kot da igra olimpijske kvalifikacije.
»Pripravljena?«
»Absolutno ne.«
»Odlično.«
Žoga je poletela proti meni.
Poskusila sem jo odbiti.
Poskusila.
Žoga je odletela nekam čisto vstran.

Nekdo se je zasmejal.
Pogledala sem gor.
In tam je stal on.
Fant s pomola.
Ne.
Ne ne ne ne ne.
Zakaj ravno on?
Če sem že morala izpasti nesposobna, bi lahko vsaj pred kom drugim.
Njegov nasmeh je postal širši.
»Dober poskus.«
»Hvala za moralno podporo.«
»Vedno.«
Okej.
Zakaj je bil smešen?
To ni bilo fer.
»David, nehaj flirtat in serviraj!« je zaklical eden od njegovih prijateljev.
David je zavil z očmi.
»Ne flirtam.«
»Ja ja.«
»Res ne.«
»Model, vsi vidimo.«
Čutila sem, kako mi postaja vroče.
In ne samo zaradi sonca.
David me je pogledal.
»Jaz sem David.«
»Amaya.«
»Lepo ime.«
Srce:

Prosim, nehaj.
Takoj.
Tara je stopila poleg mene.
In takoj sem vedela.
Po njenem obrazu.
Po tistem nasmešku.
Točno sem vedela.
Težave.
Velike težave.
Nagnila se je k meni.
»Omg.«
»Kaj?«
»A si ga videla?«
»Koga?«
»Ne delaj se glupe.«
»Tara.«
»Tip je ful lušten.«
»Utihni.«
»Njegove oči.«
»Tara!«
»Kaj? Samo dejstva govorim.«
Hotela sem se zakopati v pesek.
Dobesedno.
Ampak ko sem spet pogledala proti Davidu, me je ravno takrat gledal.
In se nasmehnil.
Tisti majhen nasmeh.
Ne prevelik.
Ne osladen.

Ravno prav.
In nekje v sebi sem dobila občutek, da bo to poletje postalo zelo, zelo zanimivo.