3. poglavje:POVABILO
Naslednje jutro sem se zbudila ob devetih.
DEVETIH.
Na počitnicah.
To samo po sebi pove vse.
Ležala sem v postelji in gledala strop.
Potem telefon.
Potem strop.
Potem telefon.
Potem sem odprla Instagram.
Čisto normalno.
Čisto slučajno.
In definitivno ne zato, ker sem upala, da bom našla nekoga z zelo modrimi očmi.
Definitivno ne.
Telefon je zapiskal.
Tara.
Valda.
Tara:
Živaaa
Jaz:
Ne.
Tara:
Kaj ne?
Jaz:
Kar koli boš rekla.
Tara:
HAHAHA.
To ni bil dober znak.

Sploh ne.

Na plažo smo prišli malo pred enajsto.
Sonce je že konkretno žgalo.
Max je takoj zasedel svoj standardni položaj pod senčnikom.
Kot kak upokojenec.
»Stari si sedemnajst.«
»In utrujen.«
»Od česa?«
»Od življenja.«
»Drama queen.«
»Hvala.«

Tara me je vlekla proti vodi.
»Greva plavat.«
»Ne.«
»Greva.«
»Ne.«
»Greva.«
»Ne.«
»David je tam.«
...
»Zakaj nisi tega rekla prej?«
Tara je skoraj padla od smeha.

Ko sva prišli bližje vodi, sem ga takoj opazila.
Bil je s svojo ekipo.
Pet fantov.

Vsi glasni.
Vsi so se nekaj zafrkavali.
David pa je ravno takrat pogledal gor.
In me zagledal.
Ne.
Ne ne ne.
Ne danes.
Še pripravljena nisem bila.
Nasmehnil se je.
In pomahal.
POMAHAL.
Meni.
Srce?
Konec.
Adijo.
Lepo je bilo.

»Hej, Amaya!«
Okej.
Zdaj me je še poklical.
Super.
Fenomenalno.
Nič stresno.
Sploh ne.
»Hej.«
»Greš zvečer na promenado?«
Kaj.
KAJ.

»Ne vem.«
Laž.
Totalna laž.
Če bi rekel, da gremo ob polnoči lovit galebe, bi šla.
»Mi gremo okoli osmih.«
»Aha.«
»Lahko prideš.«
Tara me je tako močno sunila v rebra, da sem skoraj padla.
»Au!«
»Kaj?« je vprašal David.
»Nič.«
»Tara.«
»Nič.«
Lažnivka.

Ob osmih zvečer sem že petnajstič menjala majico.
»Ta.«
»Ne.«
»Ta?«
»Ne.«
»Ta?«
»Preveč.«
»Tara!«
»Kaj? Hočem, da izgledaš cute.«
»Nehaj govoriti cute.«
»Nikoli.«

4. poglavje: Večer na promenadi

Pozneje smo šli na promenado.
Povsod so bile lučke.
Glasba.
Ljudje.
Vonj po palačinkah.
In tisti tip, ki je vsak večer prodajal svetleče zapestnice.
Dobesedno vsak večer.
Nisem vedela, kdo jih sploh kupuje.
Ampak očitno dovolj ljudi.

»Amaya.«
»Hm?«
»Ti ga iščeš.«
»Ne.«
»Iščeš ga.«
»Ne iščem ga.«
»Iščeš.«
»Tara.«
»Kaj?«
»Utihni.«
»Ne.«
Klasično.

Hotela sem ji povedati, da nima pojma, o čem govori.
Ampak potem sem ga zagledala.
Davida.
Na drugi strani promenade.
S prijatelji.

Nekdo je nekaj rekel.
Vsi so se začeli smejati.
Potem pa je pogledal gor.
In...
Direktno vame.

Okej.
Ne.
Ne ne ne.
Zakaj ravno zdaj?
Moji možgani so v trenutku nehali delovati.
Dobesedno.
Samo stala sem tam.
In ga gledala.
On pa mene.
Nekaj sekund.
Mogoče dve.
Mogoče tri.
Mogoče petdeset.
Kdo bi vedel.

Potem sem prva pogledala stran.
Ker sem bila šibek člen.
Očitno.

»AAAAA.«
»Ne.«
»AMAYA.«

»Ne.«
»VIDELA SEM.«
»Ne.«
»VIDELA SEM.«
»Tara, prisežem—«
»TA POGLED.«
Hotela sem izginiti.
Kar tam.
Na mestu.

Kasneje smo šli po sladoled.
Ampak problem je bil...
Da se nisem mogla zbrati.
Tip pred mano bi lahko naročil pet kilogramov brokolija in ne bi opazila.

»Kateri okus?« je vprašala prodajalka.
»Kaj?«
»Kateri okus?«
»Aja.«
Super.
Genialno.
Izpadla sem ko robot.

Ko sem dobila sladoled, sem se obrnila.
In ja.
David je bil spet tam.
Ne čisto blizu.
Ampak dovolj blizu.

In spet tisti pogled.
Kot da me je opazil isto sekundo, kot sem jaz opazila njega.
Kako je to sploh mogoče?

Za trenutek se mi je nasmehnil.
Ne tisti velik nasmeh.
Bolj tisti majhen.
Kot da ve nekaj, česar jaz ne vem.
In iskreno?
To bi moralo biti ilegalno.

»Okej, zdaj sem pa sto odstotno prepričana.«
Tara je stala poleg mene.
Kot vedno.
Kot senca.
Nadležna senca.
»O čem?«
»Da si pečena.«
»Nisem.«
»Amaya.«
»Nisem.«
»V zadnjih desetih minutah si ga pogledala približno sedemkrat.«
»Ne.«
»Sem štela.«
...
To je dejansko zvenelo kot nekaj, kar bi Tara naredila.

Ko smo se pozneje vračali proti apartmaju, sem si rekla, da ga ne bom več pogledala.

Konec.
Adijo.
Dovolj.
Sem močna ženska.
Lahko to naredim.

Po treh sekundah sem pogledala nazaj.

In seveda.
Seveda.
Ravno takrat se je tudi on obrnil.
Kot v kakšnem filmu.
Za sekundo sva se spet ujela s pogledom.
Potem se je nasmehnil.
Jaz pa sem takoj pogledala stran.
Ker me je bilo sram.
Ker sem bila nesposobna.
In ker bi verjetno eksplodirala, če bi ga gledala še eno sekundo.

Tisto noč sem ležala v postelji.
Telefon v roki.
Tara mi je poslala sporočilo.
Tara:
Dobesedno vsi vidijo.
Jaz:
Kaj vidijo?
Tara:
Ne delaj se.

Jaz:
Resno.
Tara:
Amaya.
Jaz:
Kaj?
Tara:
Tip te gleda isto, kot ti gledaš njega.
...
...
...
Telefon sem vrgla na posteljo.
Obraz pa skrila v blazino.
Ker tega absolutno nisem potrebovala slišati.




Upam da ste uživali drgače tisto z vejicami je moj način stopnjevanja občutek dobim da je bol realno lol