V roki sem obračala oniks in opazovala svoj odsev na njegovi črni, gladki površini. Z drugo roko sem božala Molly, ki je dremala ob meni. Moj odsev v kamnu je bil drugačen, svetlejši, kot žarek svetlobe sredi niča. Moje danes rdečkasto rjave oči so bile v kamnu videti temno modro-sivega odtenka. Odpela sem vrvico, ki je delovala kot ogrlica, in si obesila kamen okrog vratu. Skoraj sem se zdrznila, ko sem začutila njegov hlad, njegovo tiho, monotono oddaljenost od resničnosti. Zdelo se je, kot ne bi bil iz tega sveta.

Molly je vstala in skočila z moje postelje. Zaspano se je pretegnila in potihoma izginila skozi vrata moje sobe. V sobi sem ostala sama, družbo mi je delala le svetloba uličnih svetilk in lune. Pogledala sem na uro.
11. 45
Vraga! Sem res do polnoči strmela v ta kamen? Kako sem lahko tako izgubila občutek za čas?
Šele zdaj sem opazila, da je luč na hodniku ugasnjena. Zavzdihnila sem. Glavo sem zakopala v blazino in skoraj v trenutku zaspala.

Tokrat na srečo nisem sanjala skozi oči zmešane demonke, ki je drugim pila kri in ubijala. Bila sem le jaz, Ava, dekle, ki je hodilo na gimnazijo in v večini poskušalo živeti normalno življenje. Srečo sem imela, dokler nisem srečala vampirja.

Hodila sem po temnem hodniku pod zemljo. Vsakih nekaj metrov je bila na steni bakla s komaj gorečim belim ognjem, ki se je zdel hladnejši od ledu. Vame je rahlo pihljal leden veter in s seboj nosil tihe šepetajoče glasove, ki jih nisem razločila. Zajela me je kurja polt. Nekako sem vedela, da hodim navzdol in globje, ko sem bila, bolj je bilo mrzlo in glasnejši so bili glasovi. Veter je postal močnejši.
*i*Veter?*i* sem pomislila. *i*Pod zemljo?*i*
Nisem več vedela, zakaj dregetam – zaradi mraza ali zaradi strahu – a nekaj me je vleklo naprej, čeprav nisem hotela. Telo me ni ubogalo.

Po dolgem času zmrzovanja in dregetanja sem prispela do točke, kjer se je hodnik razširi v sobano. Nisem hotela vstopiti. Prisilila sem noge, da so se ustavile. S pogledom sem zajela sobo. Bilo je temno, skoraj temneje kot v hodniku. Takrat je vame butnil piš glasov.
*i*Pomagaj mi.*i*
*i*Pridruži se nam.*i*
*i*Ne pozabi nas,*i* so šepetali glasovi en čez drugega. V njih je bilo brezno neskončne žalosti in obupa ob katerem sem hotela zajokati. Stisnila sem se k steni in piš se je polegel. Šele zdaj sem opazila, da so bile skoraj celotne stene polne polic. Z lobanjami. Po sobani so bile razporejene grobnice. Stala sem v katakombah. Obšel me je srh. Kaj počnem tukaj?
»Tako ljubka,« je zamrmral glas. Ob meni je stal fant. Bil je strašljivo lep. Bogovi, zakaj so vsi okrog mene morali biti lepi? Njegove mrtve oči so me hkrati privlačile in hkrati odvračale. S prsti je oplazil moj vrat in skozme je stekel tok bolečine. Začela sem se umikati in moj hrbet je zadel steno.
»Samo sanje so,« sem zamrmrala in zaprla oči.
»Mar res? Resničen sem. Obadva sva resnična,« je rekel in se posmehnil. Njegov nasmeh je bil strašljiv. Pogoltnila sem.
»Ni mogoče.« Še bolj sem se stisnila ob steno, ko se je približal.
»Ujela si se v past,« je pripomnil. Njegova roka se je dotaknila mojega vratu. Spet sem začutila žgočo bolečino, kot bi vame potisnil razbeljeno kovino. Roko je hitro odmaknil in zamišljeno opazoval mojo kožo na mestu, ki se ga je dotaknil. Bila je brez ene same praske ali opekline. Še enkrat je pogladil mojo kožo, a se tokrat ni zgodilo nič.
»Zaščitni urok. Pretkano,« je rekel, se nasmehnil in s tem razkril mlečno bele podočnike. Moje noge so se spremenile v želatino. Nagnil se je naprej. Za trenutek je postal ob mojem vratu.
»Res dišiš,« je pripomnil in zagrizel.

Krik mi je ostal v grlu. Skozme je stekel sunek in mi pobral vso energijo, ki jo je nadomestila neskončna bolečina. Občutek sem imela, kot bi vse žile v meni eksplodirale. Mišice so mi odpovedale in pred očmi so mi zaplesale pike.
»Nehaj,« sem poskusila, a me je še močneje potisnil ob steno. Dlje, ko je pil, bolj je bolelo in bolj sem bila utrujena. Končno se je odmaknil. Z vso svojo močjo – ki je mimogrede ni bilo veliko – sem ga odrinila in se oprla na eno od grobnic.
»Pusti me,« sem slabotno zamrmrala.
»Niso se motili, ko so rekli, da si sladka,« je pripomnil. »Komaj sem se uprl, da te nisem vse izpil.«
»To so sanje,« sem ga opomnila.
»Si že slišala za smrt v sanjah?«
»V knjigah,« sem zamrmrala in skušala ustaviti tresavico, ki me je zajela. Vampir se je premaknil tako hitro, da ga nisem videla, dokler me ni prikoval na steno.
»Morda jo boš celo doživela. A ne danes.« Njegove rdeče oči so žarele

Moje sanje so se nenadoma stopile v kup črnine. Okrog mojega telesa so se ovile črne lovke praznine in me potegnile dol. Nenadoma se je vsak del zraku spremenil v tekočino podobno vodi. Z rokami sem si poskušala izpraskati pot iz lovka, a so se okrog mene ovile še tesneje. Moja pljuča so gorela. Zmanjkovalo mi je kisika. Poskušala sem zabrcati z nogami. Moje telo je postalo mehko in lovke so spustile oprijem. Tonila sem vse globje v črnino. Bolečina v pljučih je postala močnejša. Bila sem že blizu zadušitve, ko sem planila pokonci.

Zbudila sem se na tleh, povsem premočena od morske vode, ki je prišla od bog ve kod. Vrat me je še vedno bolel. Vrtelo se mi je. Šibko sem vstala in se odmajala v kopalnico. Tokrat nisem pozabila očal, a je bilo vse še vedno megleno.

---
hej folkk ka bere to zgodbo<33 zej mam spet inspiracijo, tkoda vam je nastal nov del. zdej bi se pa zlo rada zahvlala SWS_lover, ker mi zmer polepša dan s komentarji pa tut sama piše ful dobro zgodbo<33
to je pa za dons use, tkoda se lepo mejte
lp
lolygirl