*b*tale del posvečam vsem unim prjaznim medicinskim sestram v bolnci, ka probably tega ne bodo nikol vidle.*b*
*b*če pogledate bl dol se probably sprašujete: "loly, zakaj je pred besedilam napisan Avin ime?" no paš že neki časa nazaj sm v originalu (torj v wordu) nrdila tko, da gor piše ine pripovedovalca, ker bo več karakterjev (yes, i am spoiling rn but idc). uživite<33*b*

--------------------------------------------------------

*b*Ava*b*

Na začetku sem čutila samo tresenje za ramena. Potem sem začela slišati. Glas je bil Livin, panično je govorila moje ime. Odprla sem oči in moj vid je iz barvastih pikic prešel na normalno. Počutila sem se tako kot bi si predstavljala občutek pijanosti – vrtelo se mi je, tresla sem se in počutila sem se kot da bom bruhala. Za povrh pa me je bolela glava. Pred očmi sem še vedno imela mamino truplo – prazno in lupinasto.
»Uhh…,« sem šibko izdavila. Liv me je nekaj spraševala in me nežno udarila po licu, kar me je končno zdramilo. Nekajkrat sem zamežikala. »Kaj?« Nenadoma se mi je v grlu naredila kepa in komaj sem zadržala solze. Šele zdaj me je zajel šok.
Liv je obraz zakopala v dlani in izdihnila. »Fak, res si me prestrašila.« Pogledala me je.
»Hmm…. Kaj natančno se je zgodilo?« sem tresoče vprašala. Prepričana sem, da sem bila videti kot tisti meme belega mačka, ki joka, ko mi je ušlo nekaj solz. Soba se je počasi nehala vrteti in slabost se je omilila. Livin obraz je postal zaskrbljen.
»No, kar obstala si. Samo sedela si tam z zaprtimi očmi, kot bi bila v kakšnem…« Liv se je zamislila. »Transu.« Videti je bila zmedena in prestrašena. Zastrmela sem se v tla. To je pomenilo, da vampir res nikoli ni fizično prišel do mene. Vse je bila le ena nočna mora. Skoraj sem si oddahnila. Skoraj.

Znova sem pred oči dobila mamino truplo in solze so se ulile iz mene. Začela sem se tresti še dvakrat bolj kot prej in moje mišice niso zdržale niti mojega trupa in zato sem se le zložila na Liv kot vreča moke. Obotavljajoče me je objela in ni rekla nič. Obraz sem zakopala v njen pulover. Bilo je čudno, a vseeno nekako lepo. Ob drugih ljudeh bi mi bilo neprijetno, a ob Liv… Ne vem, no. Všeč mi je bilo. Sploh ni imela vonja po cigaretih. Dišala je kot velika limona.

Skozi solze in tresenje sem ji povedala celotno zgodbo. Od začetka do sedaj – predvidevajmo, da še ni konec. Polovico sem iz sebe izdavila na način, da je bilo skoraj nemogoče razločiti, kaj sem rekla, zato sem vsako stvar povedala vsaj trikrat. Liv je samo poslušala. Ko sem govorila o Madeline, sem se počutila krivo – vedela sem, da boli, če poskušaš biti prijatelj nekoga, ta pa ti omenja vse čase, ko se je z drugim prijateljem imel lepo. Vseeno sem se počutila nekako lepo in celo varno. Počasi mi je zmanjkalo solz in moje ihtenje se je umirilo. Nežne sem se dvignila iz objema in si obrisala solze z lic. Zavladala je nerodna tišina.

»Oprosti, ker sem ti težila. Nisem vedela,« je rekla, njen glas je bil rahlo hripav.
»V redu je,« sem rekla. Z roko sem živčno mečkala rob leve hlačnice in nenadoma so ploščice na tleh postale izredno zanimive.
»Ampak zakaj tega nisi omenila Grace in Taryn?« je vprašala Liv in me postrani pogledala. »Mogoče bi ti lahko pomagali.«
Zamislila sem se. Liv je imela prav. *i*Lahko*i* bi jima povedala in zagotovo bi mi lahko pomagali. Ampak zakaj nisem? Nemočno sem skomignila. »Ne vem, le…« Poskušala sem ubesediti to, kar sem čutila. »Imela sem tak čuden… ne vem, no… mogoče *i*občutek*i*.« Še enkrat sem skomignila. »Res ne vem.«
V tišini sva obsedeli sredi šolske kopalnice. Naenkrat me je prešinilo, da sva prav gotovo zamudili na pouk. Bog ve, koliko časa nazaj je že zvonilo. Morda sva zamudili že več kot le kakih petnajst minut. Otresla sem se te misli in se osredotočila na pomembno: obsedal me je zloben vampir, ki me je – poleg moje starejše sestre – hotel ubiti, še prej pa me prepričati – pardon, prisiliti – v nekaj, kar je po mojem slabo. Same mavrice in mafini, kajne? No pustimo zdaj sarkazem.

Po kaki minuti čiste tišine, sem spregovorila.
»Morda bi morali zdaj na pouk,« sem predlagala. Liv je iz žepa potegnila telefon in pogledala na uro.
»Še pet minut je do konca. Se sploh splača?« je vprašala.
»Aha. No, bom počakala,« sem zamrmrala. Špricanje ene šolske ure še nikogar ni ubilo. Kajne?

------------------------------------------
idk what to say here, pač the emotion (idk, its cringe). pa tist kajne na konc dela, sm zej dodala, kr se mi zdi, da pač ne moreš bit glih 100-procentn da boš preživu v grozlivkah.
lp