Dva stola sta bila prazna namenjena sta bila meni in "Ezrininemu" moža.Vsi so sedeli v krogu za mizo in, ko sva prišla so začeli ploskati.Mama je ustala in stopila k meni.
Objela me je in mi na uho zasikala: "Če ne boš delala težav bo vse uredu." Niti pogledala je nisem. Nato pa me je spustila iz objema in naglas rekla:"Kako si lepa ljubica."
Takrat sem dojela, da se je moji družini zmešalo in bi mogli v psihiatrično bolnico. Ali v zapor zaradi ugrabitve, posilstva, odvzemanja človekovih pravic...Mama me je hotela potisniti na stol pa sem se upirala in začela brcati z nogami.Ženska, ki naj bi hila mati me je nasilno prijela za ramena in me dobesedno pritrdila na stol. Ko smo vsi sedeli na stolih je teta začivkala: "Naj se poroka začne."Mazali so me z nekimi tradicijonalnimi barvami,me silili , da sem podpisala poročne papirje, mi natikali prstan, me silil, da plešem z takrat mojim možem. Tisti trenutek sem se odločila, da ga bom klicala Ničvredne. Potegnil me je za roko in začel plesati naš tradicijonalni poročni ples.Tako sem jokala, da sem se komaj premikala. Glasbe je bilo hitro konec a meni se je zdelo kot da draja bečno.To je bil eden tistih 3000 najhujših
dni mojega življenja. Po tako imenovani poroki me je pohotni Ničvredneš spet zvlekel v sobo. In spet sem bila prisiljena z njim delati tisto česar si nisem niti najmanj želela.Ko sem najprej rekla "Ne" mi je ob glavo pritisnil pištolo in mi zagrozil, da me bo ubil če ne naredim tega kar hoče. Ko je bilo konec sem se počutila naravnost nagnusno, ostudno,umazano...

Dnevi so minevali moje počutje pa je bilo vsak dan slabše. Imela sem vrtoglavico, slabo mi je bilo, zredila sem se v trebuh čeprav so mi prinašali hrano samo enkrat na dan.
Vedela sem, da bi morala iti k zdravniku samo sem vedela, da me ugrabitelji ne bodo peljali. Njih pa nisem jotela uprašati. Če prav sem ves čas v svoji ujetniški sobi videvala samo Ničvredneža.
" Zredila si se." je rekel nekega dne.
" Vem " sem zašepetala.
Imela sem občutek kaj se dogaja v mojem telesu.
Nekega dne pa ko mi je teta prinesla v sobo hrano mi je povedala nekaj kar me ni ravno presenetilo.
" Saj veš, da si noseča ne?"
Solza mi je stekla po licih.Resno sem razmišljala o samomoru.Za otroka pač nisem mogla skrbeti.