PisalnicaUTRINKI IZ ŽIVLJENJA TEMNEGA GOSPODA 5.del
1
*i* Prejšnjič: Ob Tomovem skoku se je iz Amy privil pridušen krik. Ni mogla več. To je bilo preveč zanjo. Začela je jokati. Takrat pa je Tom brezbrižno zaklical: »Kaj je boječki. Smo končno izpraznili vajini steklenici poguma. Zdaj pa le nista več tako pogumna kot prej. Pridita, voda je prav osvežujoča. Takrat pa se je zgodilo najbolj nepričakovano dejanje................. *i*
(danes bo vzdušje podobno kotv prejšnjem delu, zato lahko zraven poslušate tole:
https://www.youtube.com/watch?v=m3v9Rj7-QAk)
~~~
Voda je zalila vso okolico in valovi so podivjali. Dve telesi sta z veliko silo treščili ob gladino hladnega morja. Vse se je zgodilo v trenutku. Amyin krik, skok v razburkano morje in brizganje ledene vode. Vendar nekaj se ni zdelo prav. Izgledala sta kakor voščeni lutki, katerih noge lutkar nekje v ozadju usmerja, da stopijo k robu pečine in se odrinejo v neskončno globino morja.
Med glasnim bučanjem razburkanih valov, ki so podivjali v trenutku ko sta njuni telesi dosegli vodo, je bilo slišati glasno hlipanje in hlastanje za zrakom. Bilo je, kot da bi se prebudila iz sanj, najhujše nočne more. Vendar to še zdaleč niso bile sanje. Nekaj trenutkov je trajalo preden je Amy dojela kje je in ob spoznanju je njen obraz prebledel. Ob pogledu na divje valove in gromozansko pečino, ki se je dvigala nad morjem je začela živčno hlastati za zrakom in panično plavati. To *i* plavanje *i* je bilo bolj mahanje z rokami in brcanje z nogami.
Tom ju je zadovoljno opazoval in jima zdolgočaseno zaklical:
»Pridita že. Kmalu se bo spustila tema. Predvidevam, da vama hoja po strmih poteh med skalami v črni temi ni ravno ljuba, kajne?«
To nikakor ni bilo vprašanje, saj je bil odgovor več kot očiten. Amy je brez obotavljanja sledila Tomu, saj se ji je zdela to vsekakor boljša možnost kot ostati na njej popolnoma neznanem, da sploh ne govorimo kako razburkanem in divjem predelu temnega morja, kamor si je še včeraj tako obupno želela zaplavati. Poleg tega pa si je morala nerada priznati, da je Tom imel prav glede poti domov. Denis, ki mu tako ali tako ni preostalo nič drugega, jima je sledil.
Plavati v takem morju je bilo neizmerno težko, skoraj nemogoče. Valovi so divjali ter se zaletavali drug ob drugega, ob čemer je voda pršila naokrog. Veter je močno pihljal in vsi so se nemočno trudili ostati nad gladino vode. Po nekaj minutah borbe z morjem, so valovi postajali vedno višji – dosegli so tudi sedem metrov. Amy in Denis sta se začela utapljati, saj je bila moč in sila valov prevelika za navadnega smrtnika. Vendar Tom ju ni kar tako zapustil. To ni mogel biti že konec maščevanja. Ne še. V to je bil prepričan. Svoj pogled je osredotočil nanju, in njuni telesi sta kar poleteli proti majhni odprtini v pečini, ki je odpirala vhod v špiljo.
Čarovnija je popustila in spustila sta se proti skalnatim tlom. Ko sta kočno prišla do sape sta začela kašljati in pljuvati vodo, ki sta jo popila. Bila sta tako utrujena od plavanja, da sta se kar zgrudila na tla. Nekaj dolgih minut je trajalo preden sta si opomogla od najbolj napornih trenutkov njunega življenja. Bilo je temno kakor v rogu in komaj kaj sta videla. Njuni čuti so bili še vedno otopeli in drgetajoči telesi otrpli. Amy si je s svojo tresočo premraženo roko pomela oči in se ozrla naokrog. Notranjost jame je bila kamnita in posejana z nazobčanimi in ostrimi kamni. Njene stene so bile krive in polne vidnih vdolbin in razpok. V ozadju je bil viden ozek prehod oziroma vhod, ki je vodil v globje predele votline. Vendar nekaj je bilo posebnega na tistem kraju, v tisti jami. Vse je kar drhtelo od magije, ki je vladala v njej.
V daljavi so zadoneli počasni koraki in mrtvo tišino je prekinil odločen in rahlo posmehljiv glas Toma:
»No, pa nam je le uspelo priti do cilja, kajne?«
Odmev je zapolnil votlino in Amy se je zazrla v Toma. S plahim glasom je šepetaje spregovorila:
»Ali se bomo vrnili domov?«
Zdaj je bil njen glas podoben plašni punčki, ki komaj zadržuje jok. Tom se je posmehljivo zarežal in pokleknil k Amy:
»O Amy, mala nevedna punčka, navajena, da ima vse kar hoče in lahko počne kar želi. Ampak zdajle ti bom nekaj povedal. Naša dejanja imajo vedno posledice. In to so posledice tvojih dejanj.«
Vstal je in se sprehodil do skalnatega zidu. Z ukazovalnim glasom je zaklical:
»Dajmo, malo se podvizajta in pridita k meni. Potrebujem vaju!«
Iz Amyinega pogleda je bilo razvidno, da je zelo besna, vendar je jezo neuspešno skušala prikriti z nedolžnim izrazom na obrazu. Ni bila vajena, da mora nemočno poslušati grde reči na njen račun, ne da bi lahko kar koli zabrusila nazaj. Nekaj trenutkov je trajalo, preden je končno vstala in se opotekla k Tomu. Tudi Denis je sledil njenemu zgledu. Tom ju je zadovoljno ošinil, nato pa roko zakopal globoko v žep svoje jakne in na plano potegnil majhen nožek. Pogled je zapičil vanju in z glasom, ki je izražal avtoriteto ukazal:
»Iztegnita roki!«
Denis je to naredi brez obotavljanja, Amy pa je nekaj trenutkov razmišljala, preden je to naredila. Tom je z nožem zarezal po njuni podlahti in predse dvignil nož, oblit s kapljicami krvi. Z njim je potegnil po skalnatem zidu, tako da se je kri ulila po njem, kakor krvav slap. Zid se je začel rušiti in odprl se je vhod v veliko podzemno sobano………
~~~~
No, pa mi je le uspelo objaviti tale del. Vem da je trajalo zelo dolgo, ampak vseeno upam da še niste obupali nad to zgodbo, ker jaz še nisem. :sweat_smile: Zahvalila bi se vam za vse :heart: in komentarje ki sem ji prejela v prejšnjih delih zgodbe in upam, da vam je tale del všeč. Vesela bom če boste tudi tukaj pustili kak:heart: ali lep komentar, seveda pa so dobrodošla tudi mnenja, kritike itd. Prej sem se ravno spomnila da je do šole samo še 5 dni!! Vsem želim lep začetek šolskega leta:thumbsup: in super 1.šolski dan.
Lepo se imejte!
#spletna_punca<33
(danes bo vzdušje podobno kotv prejšnjem delu, zato lahko zraven poslušate tole:
https://www.youtube.com/watch?v=m3v9Rj7-QAk)
~~~
Voda je zalila vso okolico in valovi so podivjali. Dve telesi sta z veliko silo treščili ob gladino hladnega morja. Vse se je zgodilo v trenutku. Amyin krik, skok v razburkano morje in brizganje ledene vode. Vendar nekaj se ni zdelo prav. Izgledala sta kakor voščeni lutki, katerih noge lutkar nekje v ozadju usmerja, da stopijo k robu pečine in se odrinejo v neskončno globino morja.
Med glasnim bučanjem razburkanih valov, ki so podivjali v trenutku ko sta njuni telesi dosegli vodo, je bilo slišati glasno hlipanje in hlastanje za zrakom. Bilo je, kot da bi se prebudila iz sanj, najhujše nočne more. Vendar to še zdaleč niso bile sanje. Nekaj trenutkov je trajalo preden je Amy dojela kje je in ob spoznanju je njen obraz prebledel. Ob pogledu na divje valove in gromozansko pečino, ki se je dvigala nad morjem je začela živčno hlastati za zrakom in panično plavati. To *i* plavanje *i* je bilo bolj mahanje z rokami in brcanje z nogami.
Tom ju je zadovoljno opazoval in jima zdolgočaseno zaklical:
»Pridita že. Kmalu se bo spustila tema. Predvidevam, da vama hoja po strmih poteh med skalami v črni temi ni ravno ljuba, kajne?«
To nikakor ni bilo vprašanje, saj je bil odgovor več kot očiten. Amy je brez obotavljanja sledila Tomu, saj se ji je zdela to vsekakor boljša možnost kot ostati na njej popolnoma neznanem, da sploh ne govorimo kako razburkanem in divjem predelu temnega morja, kamor si je še včeraj tako obupno želela zaplavati. Poleg tega pa si je morala nerada priznati, da je Tom imel prav glede poti domov. Denis, ki mu tako ali tako ni preostalo nič drugega, jima je sledil.
Plavati v takem morju je bilo neizmerno težko, skoraj nemogoče. Valovi so divjali ter se zaletavali drug ob drugega, ob čemer je voda pršila naokrog. Veter je močno pihljal in vsi so se nemočno trudili ostati nad gladino vode. Po nekaj minutah borbe z morjem, so valovi postajali vedno višji – dosegli so tudi sedem metrov. Amy in Denis sta se začela utapljati, saj je bila moč in sila valov prevelika za navadnega smrtnika. Vendar Tom ju ni kar tako zapustil. To ni mogel biti že konec maščevanja. Ne še. V to je bil prepričan. Svoj pogled je osredotočil nanju, in njuni telesi sta kar poleteli proti majhni odprtini v pečini, ki je odpirala vhod v špiljo.
Čarovnija je popustila in spustila sta se proti skalnatim tlom. Ko sta kočno prišla do sape sta začela kašljati in pljuvati vodo, ki sta jo popila. Bila sta tako utrujena od plavanja, da sta se kar zgrudila na tla. Nekaj dolgih minut je trajalo preden sta si opomogla od najbolj napornih trenutkov njunega življenja. Bilo je temno kakor v rogu in komaj kaj sta videla. Njuni čuti so bili še vedno otopeli in drgetajoči telesi otrpli. Amy si je s svojo tresočo premraženo roko pomela oči in se ozrla naokrog. Notranjost jame je bila kamnita in posejana z nazobčanimi in ostrimi kamni. Njene stene so bile krive in polne vidnih vdolbin in razpok. V ozadju je bil viden ozek prehod oziroma vhod, ki je vodil v globje predele votline. Vendar nekaj je bilo posebnega na tistem kraju, v tisti jami. Vse je kar drhtelo od magije, ki je vladala v njej.
V daljavi so zadoneli počasni koraki in mrtvo tišino je prekinil odločen in rahlo posmehljiv glas Toma:
»No, pa nam je le uspelo priti do cilja, kajne?«
Odmev je zapolnil votlino in Amy se je zazrla v Toma. S plahim glasom je šepetaje spregovorila:
»Ali se bomo vrnili domov?«
Zdaj je bil njen glas podoben plašni punčki, ki komaj zadržuje jok. Tom se je posmehljivo zarežal in pokleknil k Amy:
»O Amy, mala nevedna punčka, navajena, da ima vse kar hoče in lahko počne kar želi. Ampak zdajle ti bom nekaj povedal. Naša dejanja imajo vedno posledice. In to so posledice tvojih dejanj.«
Vstal je in se sprehodil do skalnatega zidu. Z ukazovalnim glasom je zaklical:
»Dajmo, malo se podvizajta in pridita k meni. Potrebujem vaju!«
Iz Amyinega pogleda je bilo razvidno, da je zelo besna, vendar je jezo neuspešno skušala prikriti z nedolžnim izrazom na obrazu. Ni bila vajena, da mora nemočno poslušati grde reči na njen račun, ne da bi lahko kar koli zabrusila nazaj. Nekaj trenutkov je trajalo, preden je končno vstala in se opotekla k Tomu. Tudi Denis je sledil njenemu zgledu. Tom ju je zadovoljno ošinil, nato pa roko zakopal globoko v žep svoje jakne in na plano potegnil majhen nožek. Pogled je zapičil vanju in z glasom, ki je izražal avtoriteto ukazal:
»Iztegnita roki!«
Denis je to naredi brez obotavljanja, Amy pa je nekaj trenutkov razmišljala, preden je to naredila. Tom je z nožem zarezal po njuni podlahti in predse dvignil nož, oblit s kapljicami krvi. Z njim je potegnil po skalnatem zidu, tako da se je kri ulila po njem, kakor krvav slap. Zid se je začel rušiti in odprl se je vhod v veliko podzemno sobano………
~~~~
No, pa mi je le uspelo objaviti tale del. Vem da je trajalo zelo dolgo, ampak vseeno upam da še niste obupali nad to zgodbo, ker jaz še nisem. :sweat_smile: Zahvalila bi se vam za vse :heart: in komentarje ki sem ji prejela v prejšnjih delih zgodbe in upam, da vam je tale del všeč. Vesela bom če boste tudi tukaj pustili kak:heart: ali lep komentar, seveda pa so dobrodošla tudi mnenja, kritike itd. Prej sem se ravno spomnila da je do šole samo še 5 dni!! Vsem želim lep začetek šolskega leta:thumbsup: in super 1.šolski dan.
Lepo se imejte!
#spletna_punca<33
Moj odgovor:
Idk Just a gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ne morm več ig
nekak sploh ne znam eksplainat tega problema sam jst sam tak ne morm več pa ne vem zakaj.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
Vprašanje
Koga bi želel/a videti na majskem posterju?
Jakov Jozinović
(0)
metulji
(0)
Ilia Malinin
(0)
vesolje
(0)
Chuck Norris
(0)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
GIRL TACOSE TI KUPIM ČE BOS VEC OBJAVLJALA ...
