Nič ni eksplodiralo. Torej lahko objavim drugi del. Tukaj je.

====================================

Vitez se je obrnil, ji pokimal, nato pa se je bolj odločno odpravil proti gradu. Stopil je čez dvižni most, da so deske trdo zabobnele pod njegovimi koraki. A nihče se ni odzval. Zdelo se je, da ga v gradu nihče ni opazil. Vitez je prikorakal do velikih lesenih vrat z zašiljenim obokom zgoraj. Z orokavičeno roko je trdo pobobnal po vratih. A znotraj se ni nihče oglasil.

Vitez Jakob se je za hip zastrmel v svoje rokavice iz zmajskega usnja, precej zdelanega od številnih bitk. Nato pa je odločno poprijel kljuko in odrinil vrata. Naredil je komaj korak noter, ko ga je kar vrglo ven. Z ritko se je naslonil na mostno ograjo in nekaj časa samo lovil sapo.

„Česa takega pa še ne!” je zahropel. „Kaj takega!” je ponovil z odločnejšim glasom.

Odrinil se je od ograje in se pognal proti vratom. Tik pred vrati je obstal, globoko zajel sapo, kot potapljač, nato pa se je odločno zagnal skozi velika lesena obokana vrata naravnost v veliko dvorano. Skoraj bi ga spet vrglo nazaj ven, pa se je z naporom volje premagal. Obstal je sredi dvorane. In imel je kaj videti.

Vse mize, mizice, omare in omarice so bile polne cvetličnih lončkov, v njih pa so bile prekrasno cvetoče rože vseh barv in oblik. Cvetoče ovijalke so ovijale vse stebre v dvorani, se po njih vzpenjale nekam v zasanjane višave ter se izgubljale v vedno gostejšem zlatem mraku, ki je nekje visoko zgoraj počasi prehajal v temo. Strop si lahko le slutil nekje v višavah.

Vitez Jakob je samo stal in strmel. Sape ni mogel zadrževati prav dolgo. Pač ni bil potapljač. Tako je nazadnje izdihnil in spet globoko vdihnil. Pri tem bi ga skoraj spet vrglo skozi vrata ven. Skozi njegove nosnice je vdrl silno močan krasen in omamen vonj vseh teh cvetov. Na stotine in tisoče omamnih in opojnih vonjav vseh prepletenih in zavozlanih med seboj, da bi od vse te omamnosti skoraj omedlel. Le s silnim naporom volje je nekako ostal na nogah. A prav nemarno se mu je vrtelo v glavi, njegove noge pa so bile nemarno mehke, kot bi imel v njih puding namesto mišic.

„Kaj takega pa še ne!” je očital sam sebi. „Da bi omedlel zaradi nekaj rožic?! Sem sem prišel vendar zaradi princeske. Saj res, princeska!” se je udaril po glavi. „Kje neki je? Če je sploh še živa ob vseh teh vonjavah. Presneto! Saj dehti huje kot v parfumeriji.”

S temi besedami se je opotekel proti širokemu zavitemu stopnišču sredi dvorane. Njegova kovana železna ograja je bila seveda tudi vsa skrita v cvetju. Vitez se je pričel vzpenjati po stopnicah, pri tem pa je skrbno pazil, da se ne bi dotaknil kakega cveta na ograji.

Saj res, kaj pa je medtem delala njegova kobila? Njegova pogumna Jana? Jana se ni v tem hipu počutila prav nič pogumno. Ko je njen vitez izginil skozi vrata, se je pričela počasi ritenski korak za korakom odmikati od gradu. Zdaj je bila tako daleč stran, kot je še šlo. Tako je obstala na nekakšni nevidni meji. Bliže k gradu si ni upala, čeprav ji je čast velevala, da sledi svojemu vitezu v vsako nevarnost. Dlje stran pa preprosto ni mogla. Pa tudi spodobilo se ne bi. Kaj pa bi rekli drugi konji, če bi izvedeli, da je svojega viteza pustila na cedilu sredi najhujše navarnosti in pobegnila. Do smrti bi se ji posmehovali.

Pa saj je vedela, v kaj se podajata. Jakob ji je povedal, še preden sta odpeketala od doma. Tega se je dobro spomnila. Sedel je v svojem oguljenem fotelju, ki mu je sam rekel „moj najboljši fotelj”. Pa saj je imel samo en fotelj. Sedel je torej hrabri vitez Jakob tam in bral časopis. „Našel sem jo,” je navdušeno vzkliknil, ko je prišla mimo in pomolila glavo skozi odprto okno.

„A tisto princesko?” je vprašala kobila. Vedela je, katero princesko misli, saj ji je vitez vsak dan pripovedoval o njej.

„Ja, tisto princesko,” je potrdil Vitez.

„Kje pa je?” je zanimalo Jano.

„Na precej čudnem kraju živi. V nekakšnem čudnem gradu. Nekako mi ni všeč. Pa saj ni važno. Važno je, da vem, kje je.”

„Greva jutri?”

„Ja. Kaj bi zavlačevala. Précej jutri odrineva. Prav?”

Kobila je samo pokimala.