Oj!
Tukaj je nov del Wonderland-a. V slovenščini bi lahko rekli: Dežela čudežev. :blue_heart:
Upam, upam, da vam bo del všeč!
Hvala za vse!
Lubčka,
JustLilly
***
6. poglavje: Kot bi nekaj zaživelo
ALISON
Ko so me vodili nazaj proti kletkam sem čutila kako se lomim. Moj obraz je bil poln mehurjev, ki jih je naredil ogenj. Moje misli so bile tako zelo boleče in telo je še komaj stalo. Ničesar nisem povedala. Po pričakovanju so mi zato segli v misli. Pa sem bila pripravljena. Vse misli sem zaklenila in nisem, nisem dovolila, da bi jih odprli. Bila sem ponosna na sebe. Še kar. Tisti del, ki ga "še kar" ni zapolnil je bila jeza. Jeza na sebe. Tukaj se dovoliš voditi v kletko in se sploh ne upiraš. Uprla se bom! Z roko sem sunila v moškega, ampak v naslednjem trenutku sem že čutila kri na svojem obrazu in pekočo snov, ki me je žgala. "Alison?" Skočila sem pokonci. "K-kdo?" sem šepnila in strmela v temo. "Alison? Jaz sem Justin." Prisežem, da sem zajokala. Tako sem bila olajšana. "Ššš." "Kaj delaš tukaj?" "Prišel sem te rešit, logično." "Bova vzela Rose s sabo?" Ne vem zakaj sem vprašala, če sploh nisem vedela kako bova prišla ven. "Ne," je Rose ostro šepnila. "Zakaj ne?" sem prestrašeno vprašala. "Samo poslušajta. Poiščita sebi enake. Dvignita se in poglejta dlje. Obiščita sovražnik in se spoprijateljita z skrivnostjo. Odgovorita si." Pogledala sem jo in v temi sem videla kako je njeno telo omahnilo. Kot, da bi se v njej nekaj zbralo in govorilo na mesto nje. Ni umrla. To sem upala. "Greva?" "Ja!" In tako sva vstala in se odpravila."Tukaj!" Pojma nimam kdo je bila ženska, ki nama je cel čas pomagala. Najprej je zagnala hrup, da so vsi tekli gledati (pričakovala bi, da bodo bolj previdni), potem pa je, ko je vse umirila prišla po naju k lopi in naju skrila v koš za smeti. Odpeljala naju je ven in naju potem skupaj drugimi stvarmi odvrgla v tovornjak, ki ga je smetar odpeljal na smetišče. "Takole bova naredila…" Justin mi je razložil celoten način in bil je precej dober, če smem komentirati.
SUMMER
Sedela sem za mizo in jedla. Nič posebnega ni bilo. Ally je nekaj govorila, ampak je nisem zares poslušala. Potem pa je prišel tak občutek. Tisti občutek, ko ne veš kaj je z njim. Sunkovito sem vstala in pogledala po sobi. Vsi so me čudno gledali. Stekla sem iz sobe in preslišala mamine klice naj se vrnem. Tekla sem na vrt in sedla na klopco. "Vse je v redu," sem si šepetala. Čez čas je občutek minil in vrnila sem se noter. Zvečer, ko sem ležala v svoji postelji in strmela v strop pa mi je postalo jasno kako opisati občutek. Bil je občutek kot, da je del mene našel pot. Kot, da je zaživel. Se našel. Bilo je strašno čudno. Zdaj sem se spomnila. Kot, da bi v meni nekaj zaživelo. Čudno!
JOE
"Pravim ti," sem se nasmehnil Jacku in pomignil na igrišče. Igrali smo se neke čudne igre kjer si moral žogo brcniti zelo daleč in potem teči do nje, jo pobrati in priteči nazaj. Ko si pritekel nazaj si spil kozarček alkoholne pijače in nato še enkrat ponovil. Tako si ponavljal dokler nisi več mogel stati. Baje, da tisti, ki zdrži najdlje postane nekakšni zelo velik 'car'. Nisem preveč maral te igre. "Nemogoče!" "Poglej," sem rekel in stekel po žogo. Ko sem jo brcnil sem stekel do nje potem pa padel. Strašno! Z obrazom sem priletel na travo s takšno silo, da bi moral pasti v nezavest. No, nisem. Namesto tega sem začutil tako čuden občutek. Kot, da bi en moj organ oživel. Počasi sem vstal in pobruhal vse kar sem pojedel tisti dan. Najbrž sem potem padel v nezavest saj sem se zbudil v bolnišnici.
***
:stuck_out_tongue_closed_eyes::kissing_heart::revolving_hearts::kissing_closed_eyes: