1. POGLAVJE
NOGOMET ALI KOŠARKA
Živela je družina Novak. Sestavljala jo je šest družinskih članov: mama, oče, štirinajstletna Petra, dvanajstletni Peter, devetletni Jan ter triletna Jana. Vsi v družini so oboževali nogomet. Le Jan je imel rajši košarko. Jana se pa še ni zavedala. Janu je bilo to zelo težko priznati svoji družini. A odločil se je. Na svoj deseti rojstni dan je družini povedal, da mu je ljubše igrati košarko kot nogomet. Jan je mislil, da bo njegova družina to pač sprejela ampak se je motil. Oče je zakričal nanj: »Toliko stvari ti damo in ti nam tako vrneš! Kje si pa že to slišal! Ali se ti ne zdi čudno, da si edini v družini, ki ne maraš košarke! Očitno ne spoštuješ naših prednikov! Pojdi v sobo!« Jan je v sobo stekel hitro kot so mu dale noge in se na postelji zjokal. Še pomiril se ni do konca pa je že v sobo stopila mama in rekla: »Tako odločili smo se«. Jan je prestrašeno korakal proti kuhinji. Ko je vstopil vanjo so imeli vsi jezne izraze na obrazih le Jana je bila čisto objokana. Oče je rekel Janu še vedno z zelo razočaranim in jeznim glasom: »Če začneš igrati nogomet in nehaš igrati košarko ostaneš pri nas. V obratnem primeru moraš iti od doma ker košarkarjev ne maramo!«. Jan si ni predstavljal hujše kazni a je poslušal sebe in ne družine: »Prav. Kar takoj bom začel pakirati.« in res je šel v sobo, namesto kovčka je vzel staro odejo in pakiral. Vzel je šotor, vse svoje obleke… odejo si je dal na rame in se poslovil in v odgovor je slišal le »kam pa gleš« od svoje male sestrice. Ko so se vrata zaprla se je slišalo zelo glasno jokanje male sestrice, ki je imela svojega brata zelo rada. Vse je brigalo kaj se bo Janu zgodilo in ali ga bodo sploh še kdaj videli. Le Jana si je na tihem želela, da se vi samo malo hecajo. Jan je hotel iti čim dlje od svoje družine. Organiziral si je čas. Zjutraj je vstal in pospravil šotor. Potem je jedel in pil. Večinoma je jedel ukradena jabolka in pil vodo iz potoka. Po enem jabolku in kozarcu vode se je odpravil naprej po poti. Ob času kosila je popil še malo vode in pojedel še malo jabolk. Zvečer ni jedel. Preden se je začelo temniti je postavil šotor. Na poti je bil drugi dan, ko je za sabo zaslišal znan in šibek glasek. »Jan!«