”Emma! Umiri se vendar. Tega da se ne predaš ti ni treba kričati vsako jutro.” jo je oštela mama in nekoliko jezno pogledala Emmo. Zahihital sem se: ”Pusti jo mami. Ne ve kaj je tišina,” naredil sem dramatičen premor in spet nadaljeval: ”Nima možganov.” Mama se je nasmehnila moji duhovitosti in me počohala po laseh. ”Vav kakšno presunljivo dejstvo.” je mrko zamomljala sestrica in se lotila kruha z marmelado. Prikimal sem, in se nadanje odločil da jo pustim pri miru. Najbrž ima že tako čisto prebunkan gleženj. Strmel sem naokoli po kuhinji in jedel nuttelo. Imeli smo staromodno mizo, leseno brez pogrinjka in počečkano zaradi moje in sestrine risalne vneme. Vseeno se mize mami ni sramovala. Menda so billi na njej neki...Spomini. Oči bi jo pa že zdavnaj vrgel stran. Pravi, da je miza samo še za na odpad. Kuhinjski pult je bil lep, zloščen in svetlozen. Mami si ga je zaželela. Omarice so bile bele, z ukrivljenimi ročaji, korito za pomivanje pa tako globoko, da notri spraviš deset posod za kuhanje. Kuhinja se je nato povezala v dolgočasno dnevno sobo. ”Otroka, pojejta že za božjo voljo. Tobias pride čez nekaj minut, da ne pozabimo na Monico,” naju je nagnala mama, še preden bi utegnila kaj reči.
”Si vedel da pride Monica?” je vprašala Emma med umivanjem zob. ”Nisem. Pa ti? Si vedela za Tobiasa?” sestra je le odkimala. Nato sva se popolnoma predala umivanju zob. Ko se je sestra spet oglasila: ”Misliš da je to kakšno presenečenje?” Odkimal sem, češ da nimam pojma. Takrat sva si le splaknila usta in vstopila nazaj v sobo. ”Pazi, da se ne boš oblekla kot načičkan kakec.” sem jo podražil. Za odgovor sem dobil le sestrin jezik. ”Saj že vsi vemo, da ti je Monica všeč.” je kot mimogrede oznanila. Monica je bila Emmina najboljša prijateljica Tobias, pa moj. Oba sta bila enako stara kot midva. ”Pa kaj če bi mi bila?” sem vprašal in nato pripomnil: ”Tobias je pa tebi.” Seveda se je mala mula zgledovala po meni in rekla:”Pa kaj če bi mi bil?” oponašal sem njeno vseprepogosto frazo in rekel: ”Zatoooo” zategnil sem, da se je napol v pižami napol v resnih oblačilih zapodila vame. Kot 5 minut starejši brat sem se le umaknil, da je padla na posteljo in jezno zakričala v mojo blazino.
Zazvonilo je. Oblekla sva se, in se med prerivanjem zataknila v vrata. Tisti hipec sem pomislil, zakaj imam tako carskega najboljšega prijatelja in tako sramotno življenje. Prva se je na stopnicam pojavila Monica. Črnolaska s zelenkastimi očmi je bila oblečena v krilce z žabicami. Kako lahko sestra misli, da mi je všeč. Dejansko je kot butasti, načičkani, kakec. Še huje kot moja sestra. ”Kaj delata tam?” je naduto vprašala sestro, zame se pa ni menila.
Ko smo končno vsi lepo sedeli v sobi, jaz, sestra, Tobias in Monica, smo se ločili v pare in šli enko. Midva s Tobiasom sva zmagala enajstkrat, dekleti pa petkrat. Zelo smo se zabavali, nazadnje pa sva se s Tobiasom odločila, da greva do Tobiasovega drugega najboljšega prijatelja. Ki je moj sovražnik. Seveda me je v to prepričal Tobias, češ da morava s Thimotejem zgladiti spore.
Obula sva se, ter šla čez blatno dvorišče. Na pločniku sva si čevlje odtrkala in se začela lenobno sprehajati po ulici polni ljudi. Nekajkrat sva zavila iv tišini, šele kasneje sva se pogovarjala. ”Hmmm, dobro sva ju premagala, kaj?” je vprašal Tobias. Prikimal sem in se zarežal: ”Seveda, brez mene ti ne bi uspelo,” se ga porinil malo nazaj in se zasmejal. Nekaj policijskih avtomobilov je zapeljalo mimo naju in drvelo. Z vklopljenimi sirenami. Zmedeno sva strmela vanje. Ko sva prišla do naslednjega ovinka sva opazila, da je bilo vseh deset policijskih avtomobilov parkiranih pred hišo Thimoteja Qmmerya, h kateremu sva bil namenjena.

Lajkajte če vam je všeč in ostanite zdravi d naslednjega dela! :closed_book:
Lp,
P1