2. del, 1. Poglavje.

Večkrat se je napil. Ni mi bilo prav, če prav me ni tepel mi ni bilo prav! Rekel je da je nehal, čeprav je vsak večer prišel domov z zadahom po viskiju in vonjem parfuma neke druge ženske. Imela sem eno prijateljico, kateri sem vse povedala, ampak je bilo pri njej hujše. Vedela sem, da je bilo, ampak kaj lahko otrok kot jaz sploh naredi? Kaj?!? Nato dobim klic od njene starejše sestre, da se je obesila. Sedaj imam mamo, ki dela kolikor lahko, da nama je lepo. Najraje jo imam na svetu. Ati nič ne plačuje kolikor bi moral pa še prepoved približevanja krši. Vsaj sošolci ne vidijo kaj se dogaja...
Vedeli so, da sta se ločila in so vsi prijazni do mene, ampak nimam najboljšega prijatelju, ki bi mu lahko vse povedala, zato so moj edini izhod knjige. Berem jih vsak dan in si predstavljam, da bi lahko meni bilo tako lepo. V šoli pojem kolikor lahko, da doma ne bi rabila toliko. Potem pa sedim na klopci pred šolo in berem, ko gredo 'bogati' otroci mimo in se pritožujejo da jim starši ne kupijo novega telefona, takoj ko izide. Ni pravično...