»Se lahko, prosim, premaknete naprej?« se je oglasil nekdo od zadaj.
Mila je grdo pogledala Izabelo, potem pa se obrnila naprej. Počakala sem, da je šla mimo mene in se postavila med njo in Izabelo. Res je, da sem si oddahnila, ampak vseeno nisem želela tvegati, da bi Mila napadla Izabelo.
»Na, fino, zdaj bo pa piflarka pred nama,« se je oglasila Izabela in Izak se je zahahljal.
Zavila sem z očmi in ju ignorirala. Bom že preživela. Samo, da se ne spravljata na Milo. Dregnila sem Milo, da bi malo pohitela.
»Kako daleč pa je še do te kmetije?« me je vprašala in pospešila korak.
»Po mojem še maksimalno deset minut po gozdu, pa potem še deset minutk. Tako da približno vsega skupaj največ 25 minut.«
»Hmm … Misliš, da bi nama znala odgovoriti, ko je takšna piflarka, če bi jo vprašala, ali pogreša bidon z vodo?«
Roko sem stegnila nazaj in zatipala stranski žep nahrbtnika. Bil je prazen. Z levo roko sem se dotaknila levega žepa. Tudi prazen. *i*Pa ja nista …*i*
»Ej, piflarka? Pogrešaš kaj bidon?« se je zasmejal Izak.
Sunkovito sem obrnila nazaj. Izabela je v rokah držala bidon in si ga podajala iz roke v roke.
»Mi ga lahko, prosim, vrneš?« sem zavzdihnila in iztegnila roko.
»Ne.«
»Izabela, vrni mi bidon,« sem ponovila in se odpravila naprej.
»Daj, Izabela, nehaj se zafrkavati in ji vrni bidon,« se je oglasila Mila.
»Zakaj pa?«
»Ne delaj se neumno in ji vrni bidon. *i*Takoj.*i*«
»Hočeš bidon?« me je vprašala in v hoji sem se napol obrnila nazaj, da bi mi ga vrnila.
»Tu ga imaš,« je stegnila roko proti meni. Nagnila sem se naprej, da bi ga vzela v svoje roke.
V tistem pa je zamahnila navzgor. Bidon je poletel iz njenih rok in Izak ga je spretno ujel.
»Tukaj je,« mi je z njim pomahal.
»Daj, Izak, prosim,« sem ga rotila. Stegnila sem roko. Saj ne moram verjeti, da mi je bil všeč. Pogled se mu je omehčal in pomislila sem, da mi ga bo le vrnil.
Ampak mi ga ni. Podal ga je Brinu.
»Alo, dajte mir!« se je zadrla Mila. Ni pomagalo. Brin se je začel igrati z njim. Podal ga je Mihaelu za sabo, ta pa ga je hitro vrnil nazaj. Pogledal me je v oči … Je bilo to sočutje? Hitro sem odvrnila pogled in šla mimo Izabele in Izaka. Napotila sem se k Brinu in preden sem prišla do njega, je bidon spet vrgel k Izabeli.
Solze so mi napolnile oči. Imela sem dovolj.
»Uuu, a zdaj se boš pa še jokcala?« se je posmehnil Izak.
Ne vem, kaj me je takrat prijelo. Ne vem niti, kako sem bila takrat tako pogumna in kako se mi je samozavest lahko v pičlih treh sekundah tako dvignila. Verjetno sem imela v tistem trenutku vsega dovolj in ko sem se spomnila, kako me vedno zafrkavajo, sem se odločila. Dovolj sem imela, da so me vedno zafrkavali in klicala piflarka. Enkrat sem morala temu narediti konec.
Zamežikala sem z očmi, da sem odpravila solze. Počasi sem se obrnila proti Izaku in dvignila brado. Premeril me je s svojimi ledeno modrimi očmi, ki so mi bile še dva tedna nazaj tako všeč. Posmehnil se je.
»Prvič,« sem rekla počasi in razločno, da me je ja slišal. »Ne bom se jokala samo zato, da bi se sadisti, kot si ti, zabavali na račun drugih. Pozabi na to.« Slišala sem, kako je nekaj otrok zamrmralo v odobravanje. Pogledala sem ga. Njegov obraz ni izdajal nobenih čustev.
»Drugič. Nisem nobena piflarka. Piflar je tisti, ki se nekaj nauči in potem naslednji dan to pozabi. Meni se to ni zgodilo niti enkrat,« sem rekla hladno. Naredila sem premor in ugotovila, da je vse tiho. Nobeden ni niti pisnil. Še Mila je bila čisto tiho in ni dodala ničesar v mojo podporo. Ni me motilo. Saj zmorem sama.
Odvrnila sem pogled in z očmi našla Izabeline.
»In tretjič,« moj glas je bil še vedno hladen in niti enkrat se mi ni zatresel. Bravo jaz. »Mile nikoli več ne pokliči gingerka. Aja, pa vrnila mi boš bidon.« Pognala sem se proti njej in ji bidon iztrgala iz rok, preden bi lahko kakorkoli reagirala.
»Mislim, da je to moje,« sem jo izzivalno pogledala in čakala, če mi bo oporekala. S prsti sem se oklenila pokrovčka.
»Veš, nobenemu ni všeč, če se spravljaš nanj,« sem jo premerila s pogledom. Začela sem odvijati pokrovček.
»Sploh, če jih zmerjaš z grdimi besedami, ki sploh pravilno ne opisujejo oseb. Tako da ti priporočam, da *i*vedno*i* preveriš njihov pomen v SSKJ-ju. Če pa ne znaš uporabljati knjig, pa lahko pogledaš na Fran. Veš, to je spletni slovar.« Ničesar ni dodala in vsi ostali so bili prav tako tiho. Skoraj nemogoče se mi je zdelo, kako hitro se je tehtnica prevesila. Pokrovček sem do konca odvila in roko neopazno spustila ob bok.
Zlobno sem se ji nasmehnila. Razširila je oči, ko je opazila bidon brez pokrovčka.
»To je zato, da boš dvakrat premislila, preden se spet spraviš name ali Milo,« sem ji rekla. Preden pa bi lahko karkoli rekla, sem zamahnila z roko, s katero sem držala bidon. Voda je brizgnila iz njega. Izabela je imela dovolj časa le zato, da je zajela sapo. Nato jo je hladna voda polila po majici in ji stekla po hlačah.