O Marija! Sam še pet dni. No v glavnem vrjamem, da je tole zadnji del moje zgodbe. Hvaležna sem vsem, ki ste jo spremljali:ribbon:
Moram reči, da je na tem forumu kar precej dobrih zgodb, tako da imam bolj malo upanja. Ampak pomoje ni tako slaba.:yellow_heart:
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Uf, tale tla so postala precej majava. V glavi mi utripa, še vedno me zabada v prsih in očitno mi tla ne pomagajo. Nenadoma pa zaslišim nek glas. Visok, paničen in piskajoč je.
"Halo! Halo! Dekle, a si budna?"
Če sem budna? Seveda sem. Kakšne traparije pa kvasi?
"Ja, se...eemm. Uf, moja glava..."
"Počakaj, ti bom pomagala. Kaj se ti je zgodilo?" vpraša. Prepoznam, da gre za deklico. Pa ne samo to. Za deklico na invalidskem vozičku.
"Ne, ne, saj zmorem sama," odvrnem, ker ne verjamem ravno, da mi lahko pomaga. Nekoliko okorno ustanem in se komaj obdržimna nogah.
"Jaz sem Lea. Hvala ti...em, kako si rekl, da ti je ime?"
"Nisem še povedala. Uma sem. Me veseli, Lea. Kaj se je zgodilo z nogo?" vpraša. Zanimivo je, da neko neznanko, po imenu Uma, tako zelo zanima več o meni. Malo zastrašujoče je. Čeprav, po drugi strani pa se zdi prijazna. Pa zelo znana se mi zdi. Tako iz televizije.
"Znana se mi zdiš. Tak iz TV-ja." rečem. Zvenim precej... kako bi rekla, kot da se precej izmikam njenim vprašanjem.
"Verjetno res. Ko sem se močno poškodovala na jahanju so o meni veliko poročali." pojasni. Ne reagiram. Ne predstavljam si, da bi se poškodovala med plesanjem baleta, kar zdaj zveni precej verjetno.
"Oprosti, na nič ti še nisem odgovorila. Balet plešem. Ravnokar me je zavrnila učiteljica, po tem ko sem si popolnoma zmečkala nogo v prometni nesreči. In najhuje je to, da je moja sestra še vedno v bolnišnici in ne vem, če se bo še kdaj zbudila iz kome," ji razložim.
"Jaz... zelo mi je žal," reče.
"Naj ti ne bo. Nisi ti kriva," jo malce potolažim. Nasmeji se mi.
Tako sva skupaj odšli na sprehod. Razlagali sva si eno in drugo. Povedali sva si vse živo. Vesela sem, da sem jo spoznala. Ugotovila sem, da slabe stvari tudi združujejo. Uma je zelo prijazna pa veliko smešnih in zabavnih zgodbic o konjih mi pove. Pa tudi kaj žalostnega, o njenem pokojnem konju Blisku. Pa še dobili sva zelo dobro idejo...
*b*Čez 10 let*b*
"Ne, ne, ne, samo ne teh hlač! Obupno izgledajo!" zavpijem proti Umi.
"Ja kaj pa naj navlečem nase?" obupano vpraša.
"Na, poskusi tele," ji rečem in vržem ene svoje kavbojke.
"A bodo v redu za otvoritev?"
Prikimam in se ji nasmehnem. Dodam, da ji pristajajo. Končno nama je uspelo. Odprli sva Športno-rehabilitacijski center za otroke, ki so prizadeti že od otroštva ali kasneje in se posledično težko vpišejo v klube in vključijo v družbo. Upava, da bo to za njih varen kraj, kjer se bodo sprostili. Najboljše pa je, da sva uspeli doseči, da je popolnoma zastonj! Najni poškodbi naju nista ustavili. Pomagali sta nama, da sva šli dalje in vstrajali. Uma se je naučila hoditi, kljub grožnjam zdravnikov, da to ne bo možno. Jaz plešem, pa čeprav se večinoma izražam z rokami. To je dokaz, da lahko z vstrajnostjo, pogumom in morda z malo sreče, ki bo prišla do vsakega, uspemo. Ni važno kdo si, kakšen si in kaj s tabo 'ni prav'. Če vztrajaš, bo uspelo. V načrtu imam celo, da bi ustvarila svoj baletni ansambel. Zdaj pa držite pesti, da bo otvoritev uspešna.:wink:
------------------------------------------------------------------------
No, pa me je le uspelo! Zdaj pa držimo pesti, da mogoče dobim še kako nagrado:wink: