Slišala sem, kako se je občinstvo zasmejalo in glasno zavzdihnilo 'uuu'.
»O, ti prasica,« je dahnila. V njenih očeh je divjal bes.
Ko je to izrekla, sem se zavedala, kaj sem naredila. Kot da bi se zbudila iz transa. O, jej. Kaj sem mislila? Saj pa nisem neka razredna frajerka, da se tako spravljam na druge. Res, res, res sem ga polomila. Debelo sem pogoltnila..
Pa sem si na obraz vseeno nadela masko brezizraznosti. Odgnala sem misli na posledice in premogla še toliko samozavesti, da sem se ji sladko nasmehnila.
Kar je celotno situacijo samo še poslabšalo, a tega takrat nisem vedela niti nisem želela razmišljati o tem.
Odpravila sem naprej. Počasi me je zapuščal pogum in samozavest mi je spet padla stari nivo. Izaka si tako sploh nisem upala pogledati. Mila je previdno naredila dva koraka vzvratno in se šele nato obrnila naprej. Sledila sem ji.
»Pazi, tukaj drsi,« me je opozorila, ko je potka obvozila majhno skalo.
»Hvala,« sem ji pokimala. Naredila sem korak naprej. Zazdelo se mi je, da se mi je kita zapletla v vejo. Dvignila sem pogled, a nad mano ni bilo nobene veje. Želela sem se obrniti nazaj, da bi preverila, če sem spregledala kakšno vejo za sabo.
Naslednji trenutek pa me je nekaj močno potegnilo za kito. Spodrsnilo mi je in preden sem se dobro zavedala, sem ležala na tleh na trebuhu. Potrebovala sem sekundo, da sem sploh ugotovila, kaj se je pravkar zgodilo.
Uprla sem se na dlani. Pogreznile so se mi v blato, a mi ni bilo preveč mar. Usedla sem se in dvignila glavo. Nad mano je stala Izabela in se zlobno smehljala.
Stisnila sem čeljust. Pogled sem zapičila vanjo.
»Presneta baraba,« sem iztisnila skozi zobe in zadnjo besedo povedala tako tiho, da jo je slišala samo ona.
»Kaj si rekla? Mislim, da te nisem prav slišala,« se je naredila neumno. Slišala sem, kako se je nekdo zasmejal.
Počepnila je k meni. Glavo je sklonila čisto k mojemu ušesu.
»Da ti bo jasno,« mi je šepnila. »To je bilo prvič in zadnjič, da si me tako ponižala pred vsemi. Sploh pred Izakom.«
*i*Cela je blatna in mokra, pa se obremenjuje s tem, da je pred Izakom izpadla kot reva?*i* Zmajala sem z glavo.
»Res si egoistična prasica, veš?« sem rekla tiho. »Slabo mi je, ko te vidim.« Besede so kar zletele iz mojih ust. *i*Ahh, ko moja usta včasih ne bi prehitevala glave!*i* Sicer pa je bilo to čisto res. Ko sem jo videla na hodniku, sem se kar stresla, tako je nisem marala.
Izabela me je presenečeno pogledala in zožila oči.
Brado sem dvignila višje, se ji zazrla v oči in upala, da bom tako lahko prikrila tesnobo, ki se je prikradla vame, ko me je tako pogledala.
Glavo mi je odneslo v desno, ko me je z vso silo udarila.
*i*Me je ravnokar klofnila?!*i*
Za Izabelo sem zaslišala vzdihe.
»*i*Izabela!*i*« Mislim, da je bil to Mihael.
Tole je bilo pa preveč. Zaškrtala sem z zobmi. *i*Kako si upa? Da je ni sram!*i* Izabela pa je sproščeno vstala in se zravnala. Nasmehnila se mi je.
Ta nasmeh je bil kaplja čez rob. Vse v meni se je razletelo na koščke in od jeze me je dobesedno razneslo. *i*A mene se pa lahko ponižuje?!*i*
Preden sem lahko pomislila na kaj drugega, sem iztegnila desno nogo. Stopalo sem zataknila za njen gleženj in močno sunila z nogo nazaj. Izabeli je spodneslo tla pod nogami in pristala je na tleh.
Zmedeno me je pogledala, trenutek kasneje pa ji je obraz spreletela jeza.
»Tako bi se šla?« je vprašala skozi zobe. Nahrbtnik je spustila iz ramen in se pognala vame.
Oči sem razširila od groze. Hitro sem se prevalila na levo. Takoj za tem pa sem že s prsti grebla po zemlji, da ne bi zdrsnila s poti. Ni veliko pomagalo. Zadela sem deblo in se ustavila. Ozrla sem se preko ramena. In debelo pogoltnila. Malo je manjkalo, pa bi se odkotalila po hribu navzdol.
Poiskala sem Izabelo. Jeza ji je odsevala v očeh in prevevala vsak njen korak, ko je počasi stopala proti meni. Dlani je stiskala v pesti. *i*Pa saj je nisem mogla tako razjeziti s tem, ker sem jo vrgla po tleh in ji vrnila milo za drago. Ali pač?*i*
Želela sem se pobrati, pa ni minila niti sekunda, ko se je spet pognala vame. Vrgla sem se v desno in nahrbtnik mi je zdrsnil z ramen. *i*Sranje. In to je vse zaradi tega, ker sem si ji enkrat upala postaviti po robu in sem imela dovolj, da jo ostala dekleta obravnavajo kot neko kraljico?*i*
»Neža!« je javknila Mila, ko se je spet vrgla name. Nisem se mogla nikamor umakniti in s sunkom je priletela naravnost vame. Prijela me je za ramena. Poskušala sem se ji izviti iz prijema. Še močneje me je pritisnila ob tla, da se nisem mogla premakniti. Z levo roko me je še vedno držala, ko je z desno naredila pest in jo dvignila stran od mojega obraza.
*i*Prekleto sranje. Čisto se ji je odpeljalo!*i*
»*i*Izabela! Nehaj!*i*« je zakričala Mila.
Mislila sem, da jo bo to vsaj za trenutek zmedlo. Njen obraz pa je ostal resen in niti trznila ni, ko je zaslišala svoje ime.
Zaprla sem oči in se pripravila na bolečino. Glavo sem rahlo nagnila na stran, da me ne bi zadela naravnost v nos. *i*Tole bo bolelo kot hudič.*i*
Na sebi sem začutila še več teže. Potem pa nič več.

------------------------------------------------
Upam, da veste, da so nekatere besede (ki so uporabljene zgoraj) neprimerne. Tak da, prosim, ne se jih naučit ;)
Pa hvala vsem, ki si vzamete pet minutk časa, da preberete kak del. Upam, da vam je ta bil všeč. <3